DAMIR AVDIĆ: Manjina

DAMIR AVDIĆ: Manjina

Recenzija izdelka
26. 10. 2015 - 19.00

Kapital Rekord, 2015

 

Pred slabim tednom dni je imel Damir Avdić v Kinu Šiška uradno promocijo svojega šestega studijskega albuma "Manjina". Album je bil posnet v studiu Metro, pod producentsko taktirko Jureta Vlahoviča. Pred dvema letoma smo hvalili njegov izdelek "Human Reich" in nič drugače ne bo tudi tokrat, saj Avdić ostaja zvest svoji neizprosni ekspresivni rockovski poetiki. Ostra, boleča, neizprosna misel ostaja osrednja rdeča nit njegove poetske dovršenosti.

Tokrat se njegova kritična zgodba posveča vprašanjem manjšinske problematike, kar je moč razbrati že iz naslova albuma. Glede na razmere v sodobnem svetu je to še kako aktualna tema. 

Avdićeva poetika je tudi tokrat trpka, neizprosna in neposredna. Distorzirana kitara, močni in brezkompromisni verzi in ekspresivni izrazni pristop so temeljni zaščitni znaki bosanskega poeta. Njegovi rifi so močni in udarni. Ne potrebujejo spremljevalnega benda. Dinamična bluesovska izraznost je tudi tokrat osrednja linija njegovega kitarskega izražanja, prav tako so tu še vedno distorzirani hard rockovski rifi, ki jih prebija uporniška drža punkovskega srca. Že uvod prve skladbe "Čuvaj se" nas močno spominja na kakšne AC/DC, vendar se kaj hitro skladba prelevi v kritično punk izpeljanko, ki takoj zagrabi v sfero manjšinske problematike. 

Tudi na svojem šestem albumu ostaja zvest svojemu kitarskemu minimalizmu, ki ga gradi na čvrstih temeljih svoje ritmične dovršenosti in poetske globine. Njegov ironični črni humor poslušalca preizkuša iz skladbe v skladbo. S kitaro in neizprosno besedo nam neposredno predstavlja bedno realnost sodobnega sveta. Tudi tokrat so skladbe dolge in tudi repetitivne, toda celota ostaja katarzična in dinamična prav zaradi njegovih ritmičnih kitarskih spretnosti. Tuzlanski mojster je upornik z razlogom, ki kritično motri sodobno dogajanje.  

Močan rockovski avtor ostaja zvest neposredni kitarski akciji, ki je podkrepljena z ostrimi, iskrenimi verzi. Slikovitost in doživetost njegove poetike je neizmerna tudi v primeru manjšinskih tematik. Te se tudi tokrat kombinirajo z linijo bolj osebno izpovednih momentov. V takšnih trenutkih pride do izraza tudi izpopolnjen občutek za melodiko, kar je zelo očitno v primeru skladbe "Tamo odakle sam ja".    

Damir Avdić tudi na svojem zadnjem izdelku poslušalca ne pusti brezbrižnega. Njegova pripoved ostaja iskriva, kritična in brezkompromisna. Njegovo glasbeno čutenje sodobnega sveta je dovršeno in neprecenljivo. Pogosto se sprašujemo, kako bi vse skupaj zvenelo z bendom. Mislim, da ga dejansko ne potrebuje, saj je njegova izraznost že sedaj dovolj dinamična in popolna. Verjetno bi bila širša zasedba celo moteča in bi njegova poetika izgubila na prodornosti in neposredni učinkovitosti.

 

 

https://damiravdic.bandcamp.com/album/manjina

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dobra tolpa za dobro ploščo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.