Damir Avdić: Mainstream Horror

Recenzija izdelka
23. 5. 2022 - 19.00

Kapital Rekord, 2022

Po treh letih zatišja se iz peklenskih globočin ponovno vrača Damir Avdić alias Bosanski psiho, poet in glasbenik z brezkompromisno pankersko držo. Njegova večna besedilna provokacija bi v marsikaterih zmotno politično korektnih sferah postala del cancel kulture, vendar na njegovo in našo srečo deluje v okolju, ki mu dopušča, da svoj naostreni jezik suče že dobrih trideset let - od dni, ko je bil še član hardcore pank benda Rupa u zidu. Od takrat je Avdić ustvaril hvalevreden opus, ki obsega glasbo, poezijo, literaturo in različna gledališka sodelovanja. V okviru istoimenskega projekta, s katerim je frekvenci 89,3 še najbolj poznan, pa je avtor marca letos pri lastni založbi Kapital izdal že svoj sedmi album, naslovljen Mainstream Horror.

Širokopotezen umetnik, nepopustljiv družbeni kritik
 / 17. 4. 2022

Lirika podtalja, predvsem panka, trenutno trpi za globokimi ranami zastrupljenih sistemskih čekanov. Ti nenehno požirajo in nato izbljuvajo to, kar se prodaja. Tako se dandanes številni glasbeniki, kritični do takšnega sistema, znajdejo pred oviro. Če lahko rečeš karkoli, kdo te zares še posluša? Ob mnogih frazah, ki so še pred nekaj desetletji morda dvigovale prah, se danes zgolj dvignejo obrvi populacije, ki ob nedeljah redno obiskuje sveto mašo, ko te fraze opazi na majicah odtujene mladine. Da je kapitalizem dost beden, pa itak vedo že vsi in njihove mame, a večina je preprosto preveč ohromela, da bi se s tem dejansko ukvarjala.

Vendar med goščo klišejskih parol včasih na plan butne tista ravno prav premišljena provokativna satira, ki je pravzaprav gonilna sila tuzelskega vraga. Njegova besedila, ki so na prvi pogled šokantna ali slabega okusa, so pravzaprav tiste hitre misli vsakega družbeno ozaveščenega in treznega človeka, ki ga večkrat prekinejo med miselno otopelim brskanjem po aplikacijah. Ob tem pa se pojavi zavedanje, da se lahko še tako hladna otopelost hitro ogreje, kadar gre za premikanje mej absurdnosti spektakla, katerega del smo.

Še prej pa se ustavimo pri zvočni podobi plate Mainstream Horror. Ta je že od začetka umetnikovega projekta neokrnjena. Še vedno je prisotna minimalna podlaga, ki jo tvorita zgolj električna kitara, namalana z delay efektom, in Avdićev raskavi, vpijajoči glas, ki se zlije z repetitivnim, vendar udarnim rifom. Zanj ne potrebuje nikakršnega spremljevalnega benda. Vztrajno ponavljajoč se zven, ki se od prvenca ...od trnja do žaoka ni bistveno spremenil, dokazuje, da je glasbenik našel formo, s katero njegova sporočila najmočneje pridejo do živega. Repeticija rifaže, ki na trenutke poseže tudi v zametke psihedelije, poslušalca privede do transa, s čimer ga Avdićeva pripoved posrka.

Koncert v živo s strehe Muzeja sodobne umetnosti Metelkova
 / 9. 5. 2020

Ta nas neizprosno popelje v mračen um silno ciničnega, subverzivnega in porogljivega človeka. Kantavtor že v uverturi opomni, da je naslov albuma pravzaprav on sam. On je Mainstream Horror, post kurac, odron. Njegove besede se utrgajo kot plaz, ko se nam predstavi kot najnevarnejša vrsta človeka - tista, ki nima ničesar izgubiti. Sledimo mu skozi kolaž avtobiografskih zgodb, močnega toka misli in spominov, ki bodo pri še tako apatičnih dušah sprožila odziv. Ta variira vse od smeha ob domiselnem humorju do zgroženosti in jeze. Predvsem zadnja se močno kaže ob pevčevem nenehnem opominjanju na nesmisle trenutne ureditve. Fašizam je unisex, one size fits all, pravi recimo v komadu Rusvaj, v katerem glasbenik opozori na posledice kapljanja sovražnih ideologij čez rešetke liberalizma. S podobno metaforo se srečamo že v pesmi Daleko, v kateri Avdić pripoved o prebiranju različnih novic med čakanjem zaključi z deloma porogljivo, deloma rotečo frazo Save Earth.

Mainstream Horror je nedvomno plata, ki si zasluži pozornost, ali še bolje, da jo slišimo v živo. Očitno je, da je Avdić z ustaljeno zvočno formo postal glasnik iznakaženega stanja sveta. Lahko bi rekli, da sta njegovo duhovito bevskanje in lirika brez evfemizmov med boljšimi proizvodi kapitalizma. Kar potrjuje tudi to, da si na skrivaj celo želimo, da mu razlogov za pisanje novega materiala nikoli ne bi zmanjkalo. Čeprav tako tudi kaže, ima Bosanski psiho, ki se ne ozira na druge namen ostati trdoživ. Ako ne padam neću ni da letim.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

V redu text, s pripombo da prvi Damirjev album ni 'Mrtvi su mrtvi' ampak "...od trnja i žaoka" (Slušaj Najglasnije!, 2004)

⚔️

Pozdravljeni, hvala za opozorilo, napaka je bila popravljena.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness