Dandelion Children: Dandelion Children so pičke

Samozaložba, 2012

Po dobrih petih letih delovanja na domači rockovski sceni se Dandelion Children ponašajo kar s petimi posnetimi albumi. Do sedaj so se zadovoljevali z glasbenimi izdelki na osnovi etike »naredi sam«, tokrat so se odločili za nekoliko kompleksnejši pristop.

Še preden je nastal novi album »Dandelion Children so pičke«, jih je k sodelovanju povabil Damjan Lebečnik, ki je želel v svojem studiu preizkusiti nekaj novih mikrofonov. Ljubljanska trojica je bila seveda takoj za stvar. Najprej so bili dogovorjeni, da posnamejo le nekaj skladb, vendar se je kmalu  materiala nabralo za celoten album.

Dandelion Children sodijo med najbolj produktivne domače rockovske zasedbe, saj nenehno ustvarjajo nove, sveže skladbe in nič čudnega ni, da so zaradi te svoje ustvarjalne vneme posneli že pet albumov. V zadnjem času pripravljajo svoj že šesti studijski izdelek, ki bo po njihovih besedah še veliko bolj dodelan kot vse njihove dosedanje stvaritve. Novi posnetki nastajajo v studiu Petra Dekleve in prav gotovo bo to še en ustvarjalen presežek mlade zasedbe.

Trojica glasbenikov je preko koncertnih nastopov in številnih domačih glasbenih tekmovanj razvila samosvojo glasbeno govorico, ki postaja z leti vse bolj kompleksna. Zasedba se je v svojih začetkih razvijala na osnovi garažno rockovskega zvoka, ki je sledil vzorom tipa White Stripes in se nevsiljivo mešal s tršimi rockovskimi tvarinami ter bluesovskimi zvočnimi odkruški. Garažnega rocka v njihovi izraznosti že dolgo ni več, pa ne zato, ker so njihovi posnetki čedalje bolj dovršeni. Tu mislim predvsem na slogovno izrazno plat. Garažni rock je namreč posebna slogovna smer rockovske ustvarjalnosti, ki nosi v sebi povsem drugačne izrazne prvine, kot si jih želijo izražati Dandelion Children.

Že vse od njihovih začetkov se je v njihovem stoner rockovskem in grunge pristopu skrivala tudi pop rockovska senzibilnost, ki jo znajo mladi glasbeniki domiselno vključiti v svoj ustvarjalni naboj. Katja se je izkazala kot zelo talentirana bobnarka, ki dobro skrbi za ritmični pogon zasedbe. Jure in Angy sta tehnično dovršena kitarist in basist in nemalokrat na koncertih spontano zamenjata svoji vlogi. Prepričan sem, da je tako tudi v studiu.
Njihov novi album se prične z našpičenim stoner rockovskim uvodom, ki se nepričakovano prelevi v ska/reggae napev. Izmenjavanje med trdim rockovskim principom in pop-ska senzibilnostjo se nadaljuje skozi celotno uvodno skladbo Let go, forget. Album je prepleten z grunge vzorci, ki se naslanjajo na tradicijo Nirvane, a že v naslednjem momentu privre na plan stoner rockovska zadetost in melodična pop razigranost. Aranžmaji komadov so bogati in dinamični. Skozi celoten album je moč slediti čedalje bolj izpopolnjeni tehnični izvedbi vseh vpletenih glasbenikov. Produkcija je v primerjavi z njihovimi prejšnjimi glasbenimi izdelki veliko bolj dovršena, tako da formalna glasbena raven albuma funkcionira zelo solidno. Dandelion Children se ponovno dokazujejo kot vrli glasbeniki, ki zelo spretno ravnajo s svojimi inštrumenti. Tudi kričave vokalne interpretacije, ki velikokrat spominjajo na kakega Cobaina, so zanimive in večplastne.

Nekoliko pomislekov se mi poraja okrog vsebinske plati albuma in benda nasploh. Nenehno nihanje med posameznimi rockovskimi slogovnimi prvinami se poslušalcu ne zdi naravno in spontano. Ob poslušanju se lahko večkrat vprašamo, ali so vsi ti skoki od grungea, stoner rocka, do popa dejansko želeni in nujni ali pa gre za neodločnost udeleženih. Na trenutke vse skupaj deluje, kot da se ne morejo odločiti, ali bi sledili rockovskemu užitku ali bi raje zajadrali v območje pop rockovskega ugodja in varnosti. Nenehno se postavlja vprašanje, kakšen bo njihov rockovski slog in predvsem kakšna bo njihova rockovska zgodba.

Večja izpovedna enotnost je torej edina kritična točka. Glede na ustvarjalni potencial, ki ga trojica definitivno ima, lahko od njih pričakujemo še veliko kvalitetne glasbe, vendar vprašanje je, v katero izrazno območje jih bo odneslo v prihodnosti. Predvsem močno upam, da se ne bodo prepustili mlačnosti slovenskega tako imenovanega sredinskega rocka.