DARKTHRONE: ARCTIC THUNDER

Recenzija izdelka
1. 11. 2016 - 19.00

Peaceville Records, 2016

 

Darkthrone. Novi album. Arctic Thunder. Megalomanska novica, nespektakularna drža. Stratosferski sloves, dostojanstvena kontinuiteta. Eden pomembnejših bendov v metalu sploh, nedvomno pa v njegovih zadnjih treh desetletjih, se vrača z novo pošiljko, artefaktom, nastalim tam gor, kjer so že od nekdaj in – če je verjeti vsemu, kar jih obkroža in kar povedo – kjer bodo tudi ostali.

Po Underground Resistance iz leta 2013 predstavlja Arctic Thunder tisto tipično novo poglavje v diskografiji Darkthrone zadnjega desetletja, ki vnaša subtilne in tudi ne tako subtilne spremembe – odvisno od percepcije. Na eni ravni gre predvsem za fino uglasitev, predvidljivo organsko variabilnost v krempljih časa oziroma Claws Of Time, kot se glasi naslov komada z ene od predhodnih plošč, po drugi pa ti rahli odmiki, samovoljni odstopi znotraj jasno začrtane izraznosti premorejo in prenašajo ogromen karakterni razpon, ki še kako usmerja in bogati notranje doživljanje poslušalcev.

Arctic Thunder je glede na prejšnjih nekaj plošč, in to je mišljeno povsem nevrednostno, bolj kompakten in enovit izdelek. Eden od aspektov, ki k temu doprinesejo, je vsekakor po dolgem času spet ekskluzivnost Nocturna Culta za vokali. Če si v spomin prikličite vse tiste komade, ki jih je na The Underground Resistance odpel on sam, torej nekje dobro polovico, ste že kar na pravi poti. Osem komadov, posnetih v njihovi stari zakloniščni vadnici iz zgodnejših časov, tokrat spet navdahnjeno udejanja tiste tako opevane "regresivne" tendence. A pozor, pri Darkthrone ne boste našli ničesar, kar bi lahko označili z danes že slaboumno oznako "retro", ki ji na moje začudenje in razočaranje podlega tudi velik del metal in punk undergrounda. Medtem ko je "retro" simbol pomanjkanja globine in idej, zgolj uniforma, ki jo oblečeš in ti že podeli lažno avro in referenčnost, so Darkthrone preprosto to, kar so vedno bili. Novo ploščo so celo pospremili z izjavo, da lahko to »regresivnost« razumemo tudi znotraj njihove lastne razvojne poti.

Arctic Thunder naj bi torej zvenel tako, kot bi se Darkthrone lahko razvili in vzpostavili konec osemdesetih, preden jih je odneslo na pot, ki je rodila mojstrovino Soulside Journey. Na srečo Fenriz in Nocturno Culto dejansko posedujeta duha, vednost in predvsem zmožnost te prvine – ki za številne predstavljajo predvsem nosilce nostalgije – pretvoriti, obenem počastiti in poglobiti znotraj prepoznavne avtorske vizije.

Uvodna Tundra Leach je dober primer povedanega. Prepoznavno Darkthrone, v komadu dejansko zvenijo povsem potopljeno v način igranja, ki ima s "sodobnostjo" glavnega toka opraviti bore malo – tudi kadar se slednji zakamuflira v zgoraj omenjeni retro. Tako ne začneš igrati čez noč. "New wave of black heavy metal" je tako še najboljši opis njihovega početja, saj so Darkthrone definitivno sami svoji in reprezentanti tega relevantnega trenutka, obenem pa igrajo s tempom in dotikom, ki dandanes res ni pogost in je res bliže nekoliko starejšemu načinu rock in metal napada instrumentov. In to zveni izjemno. Navdahnjeno in osebno ter pravoverno in metal za popizdit. Inspiracija je bila očitno celo tako enovita in vseobsegajoča, da nekateri deli plošče zvenijo skorajda povsem enako v načinu, kako so postavljeni, v izbiri tonskih zaporedij – čeprav ne gre za povsem identične riffe. Zaključka Tundra Leach in Deep Lake Trespass sta tako oba identična v ideji, ki je za njima. Sorodni mid-tempo riff, ki pripelje komad do konca, je prešpikan s solističnim kitarskim partom, ki je sugestivno in nebanalno melodičen, a odigran s tistim ubijalskim kitarskim tonom plat A Blaze In The Northern Sky in Under A Funeral Moon.

Burial Bliss spomni na čase njihovega "povratniškega" albuma Ravishing Grimness iz leta 1999, Boreal Fiends in Throw Me Through The Marshes pa predstavljata še eno ključno občutje, ki določa album, torej upočasnjen heavymetalski doom mračnega in enigmatičnega karakterja. To oznako bi lahko pripisali tudi tekstom, ki so mešanica darkthronovskega poetičnega prezira in tiste prepoznavne, pravzaprav precej unikatne vizije narave in nadnaravnega, okultnih zakonitosti tuzemskega življenja, ki lahko delujejo bojevniško in odpadniško, sanjsko-resničnih dinamik "lovec-in-plen", prostovoljnega "samotarja" v stiku z resničnim življenjem in metalom, istočasno pa so globok poklon lepoti pokrajine in njeni presežnosti.

Če seštejemo vse to, kar se ponuja, torej znova ugotavljamo, da so Darkthrone v svojih specifikah, v svoji dejanski zavezanosti tradiciji, tudi lastni, prekleto originalni. In to je tudi ena izmed ločnic med tem, kar je na daleč in skozi meglo videti isto in vse preveč enako, ter dejanskimi razločevalnimi, žlahtnimi in sugestivnimi potezami resničnih originalov. 

 

Darkthrone - Tundra Leech (Arctic Thunder)
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness