Deli Girls: I Don't Know How to Be Happy

Sweat Equity, 2019

Nobena skrivnost ni, da je v glasbenem svetu precej elitističnih idej. Ljudje pač radi sami odločamo o tem, kaj je oziroma kaj ni spodobno za naša ušesa. Vsake toliko časa iz takšnih in drugačnih kleti prilezejo posamezniki, ki s svojim neupoštevanjem žanrskih matric takšno ozkoglednost tudi izzovejo. Nobena skrivnost ni niti, da so nekatera glasbena gibanja med seboj povezana na nam bolj ali manj očitne načine. Nedvomno lahko denimo izpostavimo družbene in politične podobnosti med pankom in rapom. Eksperimentiranje na vmesnih poljih med glasbenimi smermi se pogosto pokaže v pozitivni luči. Predvsem scena metala je znana po plodnem združevanju različnih podžanrov. Kaj pa se zgodi, ko združimo klubsko glasbo, novi pank in nojz? Na to vprašanje odgovarja newyorški duo Deli Girls.

Danny Orlowski na vokalih in Tommi Kelly na bobnmašini ter sintih tvorita duo Deli Girls. V svoje abrazivne industrijske kompozicije vpeljujeta celo morje različnih žanrov, od breakcora do klubske elektronike, slišimo pa tudi izrazito nojzerske ali metalske vplive. Vse to in še več dopolnita s kričečim, a spevnim vokalom, ki se po čustvenemu spektru giba tam nekje med razpizdenim in razžaljenim. Najprej sta Deli Girls leta 2015 izdala dva daljša demo komada, stilsko podobna denimo izrazu zasedbe Death Grips. V letu 2016 je nato sledil prvi dolgometražec, naslovljen kar po zasedbi sami - Deli Girls. Na tem albumu sta skočila naravnost na glavo v morje power elektronike in industrijskega rapa in z dodatno pomočjo par bojda neverjetnih živih nastopov uspela opozoriti nase. Že naslednje leto je sledil addendum njuni glasbeni knjižnici, izdaja Evidence, s katero je dvojec še globlje raziskal združevanje svega i svašta. S to ploščo smo slišali denimo več sintov in modulacije zvoka, na trenutke celo vplive zadnje čase spet aktualnega gabberja.

Letos, dve leti kasneje pa je založba Sweat Equity izdala dvojčevo novo ploščo I Don't Know How to Be Happy. V primeru, da so bile njune predhodne izdaje predvsem v duhu raziskovanja in iskanja glasbenega izraza, je I Don't Know How to Be Happy skrbno koordiniran napad. Jezen ton izraža že naslovnica sama; pesimistični naslov plošče na vrhu, spodaj slika dolgega temnega hodnika, v daljavi rdeča svetleča oznaka za izhod, v ospredju pa isti znak predelan v napis FUCK. Danny in Tommi se tokrat kritično soočita z različnimi temami, s policijo, fašisti, lažnivci in zgrešenim sistemom. Abrazivnost in bes, pank, interpretiran skozi rap in elektroniko.

Prvi komad Officer se začne z nizkim dromljanjem v ozadju, čez katerega se predvaja bran poziv na sodišče. Kmalu nato v takšno tesnobno sliko vstopi Danny s svojim kričeče govorečim vokalom. Takoj lahko potegnemo vzporednico z že omenjenimi kalifornijskimi raperji Death Grips, posebno z njihovim debitanskim mikstejpom Exmilitary. Vokalna dostava se na momente sesuva v preprost lajež, aranžma v ozadju pa frenetično polni glavo z različnimi zvočnimi signali. Tematsko nas komad postavi v vlogo priče protesta v bran po krivem priprtega človeka. Čustven naboj plate nato nadaljuje komad Money s preudarnim besedilom put your money where your mouth is or stop talking shit, izkaži se ali utihni. Besedilo se spopade z nezaupljivostjo in lažmi. Kljub bolj razvlečenemu inštrumentalnemu aranžmaju tu zasveti vokalni nastop bevskajočih rafalov v kombinaciji z ženskimi stoki.

Brez dvoma lahko rečemo, da je večina komadov na I Don't Know How to Be Happy čistih plesnih bangerjev, ki bi s svojo evforijo marsikoga pognali na plesišče ali celo bolje kar v srce mošpita. V duhu industrijskega rapa ala Dälek ali ponovno Death Grips nam Deli Girls v tej maniri namenita Abortion in vrhunsko Tommijevo odločitev za ritmično ploskanje, ki poslušalce potiska v ples in skakanje. Impresiven je tudi razpon vokalne tehnike, ki se v tem komadu približa celo tipičnim metalskim growlom ali screamom.

Deli Girls vztrajno slikata sliko podrejenega psa, ki pa je daleč od tega, da bo spodvil svoj rep. To lepo oriše uporniški duh komada Here We Go Again bodisi z zblaznelim smehom, besedilnimi drobci, kot je denimo nikoli ne boste zmagali, nikoli ne boste jezni, kot smo mi, ali s počasno ambientalno podlago, ki tvori nekakšno nasprotje vtisu vokalov. Poslušalca postavi na vrh samotne gore, kjer se z zadnjimi močmi upira polomljen - a ne zlomljen - underdog. Ob vsej takšni agresiji pa naletimo tudi na skladbe z nekaj več atmosferične substance. Skladba I’d Rather Die denimo predstavlja prvo konceptualno izpiljeno dejanje na plati kot prizor iz kultnega filma Blade Runner. Aranžma se začne z minimalnim bitom in histeričnimi kriki odrekanja življenju, Tommy Kelly pa nastopi s kibernetičnimi sinti, ki jih od nikoder presekajo izkrivljeni rafali bitov.

Komad Shut up potrdi slutnjo o tem, kako sta Deli Girls izrazit produkt svojega časa, tudi na podlagi aluzij na računalniške igre, ki smo jih slišali že v komadu Peg. Takoj v uvodu slišimo kapljanje vode. Morda nam sprva uide, a brez dvoma je to sample iz video igre Mortal Kombat 2, natančneje iz stopnje z bazenom kisline. Ob industrijskem fejdanju podlage v ozadje ujamemo tudi izseke iz legendarne streljačine Unreal Tournament, znane vzklike YOU HAVE LOST THE LEAD ter EXCELLENT, ki se v popolnosti povežejo s tematiko komada, ta namreč odvrača od preuranjenega obupa ali panike.

Dvojec Deli Girls delce rejverske kulture in industriala pretaplja v surovo agresijo. Stilske podobnosti si deli z newyorško pank-rejv-jungle entiteto Machine Girl ali z industrial nojzerjem Dreamcrusher. V zadnjem komadu It Must Be So Nice Deli Girls združita vse elemente, ki naredijo plato hudo. Danni se ponovno zateče k absurdnim vstavkom smeha, raznim vzklikom, krikom, stokanju in ušesa parajočim družbeno kritičnim izjavam. Instrumentalna podlaga spet mojstrsko stopa po tanki liniji med plesno glasbo in nasiljem. Težki biti vlečejo poslušalčevo pozornost, vokal bliskovito in v ritmu podaja narek o pravicah privilegiranih ter podrejenih.

Deli Girls sta živ dokaz tega, kako kalupi žanrov nikakor niso pogoj, in I Don't Know How to Be Happy je plošča, ki bes in histerijo preoblikuje v orožja. Nenavadna kombinacija elektronske glasbe in grobih ter politično nastrojenih besedil na tej plati glasno sporoča, da dokler besede še nosijo težo in smo še sposobni trdno stati za njimi, to, kakšna melodija te spremlja, ni zares važno. Šteje integriteta.