deziredata: Limen Liturgia, test vol IX

Recenzija izdelka
3. 4. 2022 - 19.00

samozaložba, 2022

O izdelku pod naslovom deziredata - Limen Liturgia, ki se je na tej frekvenci nedavno predstavil že v oddaji 100 decibelov, ne bomo dodali dejstveno ničesar novega. Ime producenta ostaja enigma, ime tvorca glasbe pa se do enigmatičnega posrednika postavlja v mističen odnos – odnos medija in sporočila, kjer je slednje zavito v skrivnost po imenu deziredata. Brskanje po spletu z nekaj črkovne fleksibilnosti imenu najde možno pesniško referenco, a to zaradi pomanjkanja drugih namigov prepuščamo poljubnemu raziskovanju zvedavih poslušalca in poslušalke. Med samim brskanjem se namreč že zalotimo sredi gibanja, ki zvedavost usmerja k razvozlavanju enigmatičnega avtorstva, k njegovemu smislu kot zaželjeni stvari, deziredata.

Sorrow, KONS, VOID, deziredata, More Low Than Low Quintet
 / 1. 3. 2022

Delo sicer vsebuje še nekaj poigravanja s pomenom in napotevanja na večjo celoto, v kateri na primer podnaslov pričujočega posnetka, test številka 9, napotuje na izgubljene predhodnike ali še nerazodete poskuse kanaliziranja sporočila deziredate, ki pa zaenkrat ostajajo neznanka. Učinek takega napotevanja pravzaprav deluje v dve smeri. V eni zapeljuje k odkrivanju nekakšne večje slike, ki jo anonimni producent opisuje kot ritual oživljanja izrednih trenutkov in stanj v zgodovini sveta. V drugi smeri pa je zvočni dokument le nekakšen preostanek, odpadek, v katerem se globlja slika vedno izmuzne oziroma napelje nazaj na subjektivnost poslušanja, v katerem druga subjektivnost, ki bi nemara hotela nekaj izraziti ali razodeti, ostane skrita v enigmatičnem imenu. Tako si moramo sporočilo iz glasbe razvozlati sami, obenem pa nam je v njej posredovan le delec, ki morda drugega sporočila ne potrebuje.

Nekakšno ambivalenco pisec tega teksta ob glasbi občuti sam, najprej kot nekakšno neoprijemljivo temačnost, ki sta jo v zadnjem času pri nas iz metalskega žanrskega spektra v njemu tuje forme izvozila na primer Gašper Letonja na lanskem prvencu Ivy ali na povsem drug način nekdanji klubski maratonec Noč. A če nekakšna temačnost pri deziredati bolj kot iz kitarskih žanrskih korenin izvira iz že omenjene mistike in sklicevanja na izgubljene rituale, pa je njena druga stran ravno tako nedefinirana radost ali vsaj ekstaza, ki jo lahko pripišemo repetitivnim poudarkom obeh delov albuma. V tej ambivalenci, v kolikor ne gre spet za popolnoma partikularno interpretacijo pisca, pa morda ni težko prepoznati nekega splošnega žanrskega in zvočnega prepleta, ki so ga v desetletju ali dveh okoli zadnjega preloma tisočletja v iskanju žanrskih opisov pisci opisovali s pomočjo predpon, kot sta neo- ali post-. V našem spominu bi tako šlo za bolj psihedelične zvočne odvode neofolkovskih No Neck Blues Band, zvočne kolaže elektronskih ambientalnih zasedb okoli založbe Rune Grammofon ali plejade zasedb okoli kanadske založbe Constellation.

Deziredata podobne učinke dosega skozi prijeme, ki se v času raztezajo skozi repeticijo oziroma oživljajo minimalistična raziskovanja spremembe in naključja skozi ponovitev, to pa se prepleta s prijemi ambientalnega plastenja vzorčenih pasaž in različno popačenih terenskih oziroma »najdenih« posnetkov. V prvi, daljši skladbi, ki ji anonimni producent v že omenjenem intervjuju za RŠ tudi daje nekoliko večji poudarek, je repeticija zgrajena okoli posnetkov indonezijske ritualne glasbe gamelan, plastenje pa je imenovano tudi v naslovu skladbe: Maša za gamelan, številske postaje in zankano kitaro v petih delih. Druga skladba, ki ritual gamelana nadomesti s hipnotičnimi visokotonskimi linijami, pa se med drugim nasloni na minimalističnega skladatelja Steva Reicha, a se mu tudi izneveri ter namesto nedoločenosti faznega zamika nekaterih njegovih kompozicij v repeticijo vpelje precej bolj premišljene in nadzorovane zvočne spremembe.

Če smo se lotili opisovanja albuma deziredate skozi njegove dvojnosti, slednjič omenjamo le nekakšno dilemo, ki se tu razblini šele po večkratnem poslušanju. Ponovitve v glasbi so seveda znani generator zamaknjenosti, a na drugi strani k monotoni repeticiji mnogokrat dodamo druge elemente, brez katerih bi se repeticija hitro iztekla v monotonijo, pa naj bodo to skupinski plesi in družabnosti, droge ali vizualno dopolnilo zvoka. Zamaknjenost deziredate pa se zanaša na že omenjeno plastenje, ki površnim repeticijam dodaja dimenzije različnih hitrosti, hkrati pa jim dodaja manjše variacije, kar omogoča elektronsko obdelovanje v predvsem drugem kosu.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.