Dijit: Hyperattention - Selected Dijital Works Vol. 1

YOUTH, 2020

Ko se je recenzent pred dvema letoma v Ljubljani pogovarjal z egipčansko glasbenico mlajše generacije, ki je z objavo prvenca dobila nenadno pozornost srednje- in zahodnoevropske umetniške glasbene scene, ni želela govoriti o njenih vplivih in egiptovski glasbeni zgodovini, ampak izpostaviti druge izvajalce mlajše generacije z alternativne scene, ki se je v Kairu oblikovala v zadnjem desetletju, v času popularizacije elektronske glasbe. Tam muzika v medijih ni deležna pozornosti, za klubsko sceno je v metropoli malo prostora, politika ohranja status quo, alternativci pa so pozorni zgolj na revolucionarno umetnost in besedo eksperimentalno uporabljajo že za vsak manjši glasbeni odklon. A naj bo album v današnji oddaji primer posrečene izpostavitve zanimivega egipčanskega izvajalca, ki trip hop vleče iz zaprašenih predalov. Naj vam predstavimo Dijita.

Hashem L Kelesh ali Dijit je umetnik mlajše generacije, ki se je v zadnjih petnajstih letih pobližje spoznala z elektroniko. Najprej preko Aphex Twina in enostavnejših programov tipa Fruity Loops, na njegovem novem in prvem albumu Hyperattention - Selected Dijital Works Vol. 1 pa so zbrani že bolj dodelani singli, retrogradno pomembna sodelovanja z vokalistkami in reperji, ki oblikujejo sceno v Kairu, za katero Dijit pravi, da je živahna predvsem na spletu in v strogo neinstitucionalizirani, samoorganizirani obliki. 

Tudi Dijit večino svoje umetnosti naredi sam. Snema videospote, slika abstraktna dela, kolažira lokalne erotične filme in producira glasbo. V njegovih delih je čutiti odklon od normale, odklon od svoje generacije, tradicije in očitnega kairskega trenda - družbeno angažirane umetnosti. Po neznani poti pa je Dijita in njegova glasbena dela podprl Andrew Lyster, prav tako glasbeno-umetniška duša, ki je pred dvema letoma v Manchestru štartal založbo YOUTH, ki pokriva globalne podtalne izvajalce. 

Hyperattention - Selected Dijital Works Vol. 1 obsega 12 komadov, ki jih je Dijit produciral v zadnjih sedmih letih, in že ob prvem komadu, priredbi starega egipčanskega popevkarja, nam je lahko jasno, da imamo opravka z intrigantnim albumom. Pestrost komada se skriva v detajlih - praske stabilnega beata in gladko izmenjavanje glasu in ambientalnih sintetizatorjev - k čemur v nadaljevanju albuma dodatno prispevajo še stalne menjave vokalistk in vokalistov. Komadi so večinoma preproste strukture in nimajo zapletenih aranžmajev, a v sebi skrivajo neki mik, ki ni samo stvar arabskega jezika, ampak bolj samega vzdušja albuma. Mogoče pogrešamo trip hop, nepretenciozno trpečo ležernost, ki se ji lahko predajamo. Mogoče je album Hyperattention le spretno preoblečen Dummy od Portisheadov, ampak recenzentov občutek vseeno pravi, da to ni neka muha enodnevnica. Dijit to potrjuje z novo produkcijo: trip hop že dolgo ni zvenel tako sveže, celo do te mere, da se nam zazdi, da ga na novo odkrivamo.

Čeprav je album Hyperattention praktično moral iziti v Angliji, da je pritegnil pozornost, je po svoje logično, da inovativni predstavnik iz province prodira v nekdaj zlata srca nekdanje trip hop scene. Kot pri mnogih drugih alternativnih žanrih, ki so doživeli svojih nekaj let slave, je bilo tudi pri trip hopu le vprašanje časa, kdaj se bo žanr osvežil in vrnil. Upajmo, da čim prej naletimo na še kakšnega Dijita, do takrat pa naj živi Hyperattention.