DJ Nigga Fox: Crânio + P. Adrix: Album Desconhecido

V tokratni Tolpi bumov pod drobnogled dajemo dve zelo sorodni plošči. Njuna avtorja, DJ Nigga Foxa in P. Adrixa, je širša elektronska skupnost namreč spoznala na odmevni kompilaciji Mambos Levis D'Outo Mundo, za katero sta prispevala svoji skladbi. Mlajši Adrix, takrat še pod imenom Puto Adriano, vsaj na fizičnem nosilcu sploh svojo prvo. Na drugi strani je starejši Nigga Fox pred tem že objavil dve solistični mali plošči, prvo leta 2013. No, kompilacija, objavljena pri lizbonski založbi Principe, je hkrati opozorila, da v predmestjih Lizbone brbota zelo živahno glasbeno dogajanje, ki ga krojijo predvsem imigranti in potomci staršev iz nekdanjih portugalskih kolonij v Afriki. Ker so na svoj način, z elektronsko produkcijo, skozi zahodnjaško izkušnjo techna in housa spreobračali vzorce tradicionalnih afriških žanrov, kot so kuduro, batida, kizomba in funana, smo vzporednice takrat precej pavšalno povlekli z zdaj že nekdanjo hitovsko zasedbo Buraka Som Sistema. Je pa kmalu postalo jasno, da producentski podmladek iz lizbonskih predmestij, pod mentorstvom DJ Marfoxa, ustvarja nekaj veliko bolj avtentičnega. Šlo je za glasbo, ki do takrat, morda z izjemo Angole, ni pokukala iz te skupnosti. Zdelo se je celo, da producenti teh ambicij sploh niso imeli. Je bil pa pojav, skupaj s sodobnimi elektronskimi muzikami iz drugih afriških držav, v zadnjem času deležen tako velike pozornosti, da se to spreminja. Nigga Fox je svojo novo ploščo Cranio denimo objavil pri britanski elektronski velikanki Warp. Adrix svoj prvenec Album Desconhecido sicer pri Principeju, je pa medtem nov dom že našel v Manchestru. Ni presenetljivo, da na obeh ploščah zato zdaj, vsaj deloma, odmeva tudi britanska izkušnja obeh avtorjev.

DJ Nigga Fox: Cranio (Warp, 2018) 

Puristi bodo obrvi verjetno bolj privzdigovali ob poslušanju plošče Nigga Foxa. Pa to ne pomeni, da je pozabil na izraz, ki ga je gojil še pod okriljem založbe Principe. Si je pa z izkušnjami, ki si jih vse pogosteje nabira na klubskih in festivalskih dogodkih izven Portugalske, opazno razširil obzorja. Britanci so ga denimo že imeli priložnost slišati skupaj z Kode9-om. Veliko pozornost si je pridobil tudi po tem, ko je Aphex Twin pred letom in pol v svoj povratniški set, ki ga je odvrtel v Dallasu, umestil eno od Nigga Foxovih skladb. Slednja je bila pred skoraj točno tremi leti objavljena na prvi kompilacijski plošči Cargaa pri založbi Warp, z njo pa je Nigga Fox že takrat lepo nakazal producentski napredek. Surovejši zvok njegovega zgodnejšega izraza je – verjetno tudi zaradi bolj sofisticirane studijske opreme – dobil bolj prefinjeno in dodelano podobo. Morda še očitnejše pa je bilo njegovo spogledovanje z elektronsko estetiko, ki bi ji sledi lahko našli tudi v nekoliko starejšem Warpovem katalogu. Še večji korak v to smer, s sintetičnimi teksturami in razgibanimi obrati, zdaj ponuja plošča Cranio. Kar ne pomeni, da boste spregledali njeno poreklo iz miljeja, (nekoč) zbranega okoli založbe Principe. Se bo pa Fox z njo nedvomno še bolj prikupil fenom tistih najbolj avanturističnih, premišljenih in trendovskih sodobnih plesnih elektronskih muzik.

P. Adrix: Album Desconhecido (Principe, 2018)

Mnogo zvestejši Principejevemu prepoznavnemu izrazu s svojim prvencem Album Desconhecido ostaja Adrix. Podobno kot Nigga Fox sicer tudi on najraje prisega na elektronsko spreobračanje kudurovskih ritmov, ki pa skozi njegovo produkcijo ohranijo precej surovejši, grimerski karakter. Takega, kot ga poznamo z večine plošč iz Principejevega kataloga torej, dasiravno predvsem kompleksna ritmika razkrije, da je Adrix navdih našel tudi izven matične sredine. Verjetno dobršen del v Manchestru, kamor se je pri devetnajstih preselil pred dvema letoma. To se denimo lepo sliši v njegovem drznem in razgibanem spajanju elementov kudura in drum and bassa, s katerim se suvereno znajde v sodobnih trendih basovskih klubskih muzik. Ja, v primerjavi s ploščo Nigga Foxa bo Adrixova (za zdaj) verjetno nagovorila bolj specifične poslušalce. Se pa to ob hitro rastoči odmevnosti te lizbonske producentske sredine utegne kmalu spremeniti.

Ko potegnemo črto pod obema ploščama, lahko mirno sklenemo, da izrazno odpiranje oziroma nabiranje izkušenj na klubskih prizoriščih po svetu lizbonskim bass producentom nedvomno koristi. Njihovi izrazi tako postajajo vse bolj specifični, ločljivi in ne nazadnje atraktivni. Nič manj pa ni pomembno to, da s svojimi izvirnimi idejami, ki jih posvaja in po svoje obrača vse več zahodnjaških producentov, bogatijo tudi širše sodobno elektronsko plesno dogajanje.