dltzk: Frailty

deadAir, 2021

Zeke Tosun je v srednji šoli začel producirati glasbo v predmestju New Jerseyja. Takšno dolgočasno okolje z belimi ograjami, nepremičninskimi agenti in vnaprej zakoličenimi sanjami ustvari težek poligon za glitch elektronsko produkcijo, zato se Zeke pod svojo muziko podpisuje kot dltzk, muzičarsko persono pa bolj ali manj uspešno skriva pred soobčani. Muzika je nadvse čudna, v malem mestu pa si ne želiš izstopati. A zakaj sploh bi? Ni ti treba biti več izobčenec v šoli, da pokažeš svojo alternativnost. Kot digitalna Hannah Montana v šoli s prijatelji živi eno življenje, doma, za zasloni druge realnosti pa je producent dltzk. Leta 2021 je izdal kar dva dolgometražna albuma, prvenec Teen Week in danes recenzirano plato z naslovom Frailty. 

Album Frailty je slogovno bolj premišljen in ambiciozen kot njegov debi Teen Week. Na tem namreč uporablja že znano eksperimentalno hyperpopovsko formo, občasno mešano z 8beatom. Na aktualni izdaji pa se bolj opira na kitarsko melanholijo in emo elektroniko, kar potiska zvok eksperimentalnega sodobnega alternativnega popa v prihodnost. Na obeh albumih je očiten vpliv nekdanjega EDM-producenta Porterja Robinsona, ki mu je dltzk odkrito fenovsko naklonjen. Njegova odskočna deska v bolj splošno prepoznavnost na hyperpop sceni je bilo poleg kritiško dobro sprejetega prvenca Teen Week sodelovanje s Fraxiomom. Njun komad If you make music..stop it se je namreč znašel na Spotifyjevi hyperpop plejlisti. 

Struktura albuma je precej nenavadna za subkulturo, v katero se dltzk umešča. Na hyperpopovski in morda bolj čustveni digicorovski sceni se namreč dolžina komadov giblje med minuto in pol do treh minut, kar naj bi bil prebavljiv čas za popolnoma nasičen, zgoščen zvok. Na albumu Frailty je večina komadov daljših od štirih minut, vendar je njihova notranja struktura prav neverjetno narejena po modelu socialnih omrežij. Skladbe so namreč kot algoritemsko kuriran feed na aplikaciji, ki te izjemno dobro pozna. 

Znotraj ene pesmi lahko slišimo vsaj tri. Tako se od dvajsete sekunde do druge minute v komadu Movies for Guys zvok izkrivi, beat se nenadoma zlomi, primeša se nojz, dubstep, EDM ali celo metalski rif. Čeprav imaš pred sabo najbolj raznolik žanrski vihar, ki te pelje in razmetava vsepovprek, pa se vseskozi ohranja stilska koherenca, kar je Zekov osebni umetniški izraz. dltzk ima pač rad vse omenjene žanrske odvode in vplive, ki jih razreže, prelomi, napolni z glitchem in iz njih ustvari unikatnega žanrskega Frankensteina. 

Celotna plata Frailty zveni nadvse najstniško. Najstniško v najboljšem smislu – kot čas kreativnega gona, raztreščenih misli, melanholično intenzivnih čustev in idej, obdobje brez nelogičnih strahov pred neuspehom. Besedila nas popeljejo naravnost nazaj v mladostniška leta milenijske generacije – punk pop bendi, čustvena besedila, melanholija in EDM. Podobne asociacije, kot se nam zarišejo ob poslušanju Ružno Pače, le brez ironije in zajebancije. dltzk namreč ustvarja popolnoma resno, četudi so njegove zvočne kombinacije na trenutke prav humorno bizarne, na primer ob mešanju metalskih rifov s Skrillex dropom. Vendar dltzk ne izpade ironično, njegova glasba ni cinična. Je edinstvena interpretacija vseh glasbenih vplivov, ki so se vtisnili vanj. Poleg tega izraža neverjetno kreativnost in neizprosno eksperimentacijo. 

Izdelek ima sicer tudi pomanjkljivosti. Medtem ko noise in glitch včasih odlično odražata čustveno atmosferičnost, kot v komadu Champ, se drugje zaradi nasičenosti in razvlečenosti eksperimentalnih vložkov izgubi čar celotne skladbe, na primer v kodak moment. Tudi avtorjeve produkcijske spretnosti se lahko še precej izboljšajo. Kljub diy in lo-fi glitch estetiki se jakost zvoka včasih nadležno viša in niža, nekateri zvoki pa ostanejo preveč v ozadju. Pa vendar je Frailty prežet z ustvarjalnostjo, domišljijo in mladostniško pristnostjo, kar odtehta občasen tehničen primanjkljaj. 

dltzk je pristaš kulture brez organov. Žanrska subkultura, v katero ga umeščamo, namreč ni odvisna od materialnosti, kar je veljalo za pankse, gothe devetdesetih ali prve emote. Je breztelesna in manj obremenjena. Nima ideološkega okvira, kreativno pa se manifestira v vseh možnih, fragmentiranih oblikah. Zato je tudi umeščanje dltzka med Bladeeja in Fraxioma na emo koncertu nekako prisiljeno. Album je mashup core izdelek, vendar je obenem tudi avtorski in songwriterski, z vokalom, ki pa je izpeljan iz pop-punkovskega sloga iz leta 2009 in drugega emo vala. V glavnem, dltzk je hkrati vse in samo on.