DON KAPOT: HOOLIGAN

Recenzija izdelka
11. 4. 2021 - 19.00

W.E.R.F. Records, 2021

 

Tokrat se v vaši najljubši večerni recenziji posvečamo belgijskemu triu, ki deluje pod imenom Don Kapot. Relativno mlado zasedbo sestavljajo saksofonist Viktor Perdieus, basist Giotis Damianidis in bobnar Jacob Warembol. Zadnja dva sta pred tem igrala v zasedbi legendarnega nigerijskega afrobeat kitarista Ogheneta Kologboja, ki pa se je kalil v zasedbi Africa 70 pod taktirko nikogar drugega kot samega Fela Kutija. Čeprav takšen pedigre še ne pove ničesar o sami glasbi, postavi trio neposredno v linijo velikih glasbenikov, ki je nedvomno pustila pečat na njegovem ustvarjanju. Leta 2018 so izdali istoimenski EP, od leta 2020 pa sodelujejo z belgijsko založbo W.E.R.F. Records, pri kateri so do sedaj izdali omejeno kasetno izdajo Don Kaset in svoj prvi dolgometražec Hooligan, ki ga obravnavamo danes. 

Vemo torej, da so se fantje učili od samih mojstrov afrobeata, vendar pa pri Hooligan ne gre za umetelno kopiranje katerega koli posameznega žanra. Prej kot to ustvarjalci vzpostavljajo lastno progo, na kateri združujejo elemente jazza, krautrocka in proste improvizacije. Groove komada Pentatonitis B bi z lahkoto umestili v zven berlinske scene v 70-ih, obenem pa kompozicijo povezuje Perdieus, ki ima kljub svojemu baritonskemu saksofonu včasih povsemcoltranovski zvok. Vse ostale skladbe so zgrajene na podoben način in vsem je skupna tesna ritmična struktura, ki služi kot platforma za improvizacijo saksofonista. To dela glasbo veliko bolj plesno in klubsko orientirano, po čemer lahko sklepamo, da je zasedba v živo še veliko močnejša, kot se pokaže na plati. Z lahkoto si jo lahko predstavljamo v kontekstu serialke Level Up, festivala Ment ali pa nenazadnje tudi Druge godbe.

Naj tej točki je verjetno več kot očitno, da Don Kapot ne le črpajo iz žanrov z afro koreninami, temveč so vanje povsem potopljeni. Ti žanri napajajo in navdihujejo drug drugega in prav lahko bi jih razumeli tudi zgolj kot različne evolucijske derivate iste glasbene linije. Kljub cikličnemu pretoku vplivov pa se zasedba v zvoku precej razlikuje recimo od zasedbe Ottla, ki prav tako deluje v okviru založbe W.E.R.F., ali pa od njenih otoških sodobnikov, kot sta Kamaal Williams in Shabaka Hutchings. Morda bi jih lažje postavili ob bok skupini The Evil Usses, s katero si delijo bolj surovo, skorajda punk estetiko, in jazzovsko orientiranimi eksperimentalnimi zasedbami Nemčije prejšnjega stoletja. S to primerjavo zasedbo veliko lažje postavimo v pravzaprav izrazit evropski milje in šele znotraj tega lahko razpravljamo o samem pomenu zasedbe. 

Ta se izkaže kot moderna, tako v zvoku kot tudi širše, idejno. Kljub temu da zasedba izhaja iz lokalne belgijske scene, se je drži avra kozmopolitizma. To se v osnovi pokaže ravno v sklapljanju žanrov, katerih filozofije in okoliščine nastanka so kljub njihovi zvokovni podobnosti precej različne. Don Kapot je v tem oziru kot talilni lonec, iz katerega težko potegnemo in posamezne ideje, ki bi jih lahko izpostavili. Z drugimi besedami: to ni enoplastna zasedba, kar pomeni večji tržni potencial zaradi žanrskega preseka poslušalcev. To pa je potencialno lahko problematično. Nič nenavadnega ni, da bele evroameriške zasedbe eksplodirajo na mednarodnem trgu zgolj na podlagi uspešnega prepakiranja vsebine, ki je bila dotlej množično prezrta. Tako recimo namesto namesto Khun Narin na velikih festivalih nastopajo Khruangbin. To je sicer širši sistemski problem, ki ga ne moremo v celoti zvrniti na ramena samih zasedb. Slednje so konec koncev zgolj dovolj privilegirane, da so za svojo umetnost plačane. 

Kljub temu da gre za mlado zasedbo, se zdi, da se Don Kapot zaveda svojega privilegija. V intervjujih govorijo člani o glasbi strastno in obenem ponižno, s spoštovanjem do izročila in učiteljev, od katerih so ga prejeli. Predvsem so to trije mladi glasbeniki, ki jih povezujejo tesen groove in surove saksofonske pasaže, z njimi pa dokazujejo, da glasbi ni treba biti zakomplicirana, da verjamejo vanjo. Ravno takšna neobremenjenost pa je po mnenju recenzenta ena boljših lastnosti zasedbe, saj z njo bend izžareva močno identiteto, ki ne potrebuje abstraktnih formulacij in filozofskih razprav, da upraviči svoj obstoj. Prav tako se trio trdno umešča v določeno linijo evropskega jazz miljeja in skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da ga boste v bližnji prihodnosti lahko slišali v živo na kateri od lokalnih koncertnih platform. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness