DoomCannon: Renaissance
Brownswood Recordings, 2022
Dominic Canning ali DoomCannon je južnolondonski multiinštumentalist, jazzovski skladatelj, glasbeni direktor za zadnja leta že eminentno britansko soul pevko Celeste, od julija pa tudi nov obraz v zdaj že silno prostrani sliki novega jazzovskega brbotanja v Londonu. Sicer se je do zdaj pilil v zasedbah, kot sta Project Karnak in Triforce, prej pa v prestižni mladostniški skupini ter izobraževalni ustanovi za glasbo in performans Kinetika Bloco. Vendarle pa šele julija izdani prvenec Renaissance zares pravnomočno kaže njegovo stilsko in estetsko pojavnost. Obenem je to plošča, na kateri Canning prvič vodi in kurira bend, prvenstveno sestavljen za izvedbo izključno njegovih aranžmajev in tematsko-motivičnih formulacij, skratka plošča, ki eksplicitno predstavlja DoomCannona kot glasbenega arhitekta v najširšem pomenu besede.
Na albumu je sodelovala kopica razmeroma mladih glasbenic in glasbenikov, ki so po večini že bolj ali manj vpadljivo navzoči na novi londonski jazz sceni. Ta je v resnici nadvse intriganten glasbeno-produkcijski prostor, od koder se zadnja leta izlivajo muzike, ki korenito in v izrazito sodobni maniri rešetajo jazzovski idiom z obširnimi obhodi v hiphop, R&B in nalomljene ritmične strukture nekaterih odvodov elektronike. Podobno kot to v ZDA počnejo denimo Kamasi, Thundercat, do neke mere tudi Jeff Parker in novi čikaški živelj, se del londonske jazz scene zadnja leta v nekakšnih retroaktivnih in že skoraj paradoksalnih potezah obrača k muzikam, ki jih je v samih zametkih jazz navdihnil, če že ne neposredno sprožil. DoomCannon se torej precej logično umešča v stilski milje, ki ga tvorijo londonski muzičisti, kot so Alfa Mist, Yussef Kamaal, Yussef Dayes, pa tudi dvojec Binker & Moses. Torej milje, ki tvori zvočno in estetsko alternativo prav tako znatno širokemu vplivu Shabake Hutchingsa.
Na plošči Renaissance bomo tako sicer našli prežitek ali dva, kak sporadičen poklon zgodovini jazzovskih standardizacij, ampak v srži gre za glasbo, ki hrepeni po modernosti, po brzini, izmuzljivi dinamiki, po atrakcijah in šmeku ter karseda premočrtni povednosti. Takšnim odvodom jazzovske godbe je v striktno zvočnem smislu težko kakorkoli glasno oporekati. Odlikuje jih predvsem to, da po svoje rafinirajo trenutno, morda že prevladujočo javno predstavo o jazzu kot zastareli glasbeni formi, formi mrtvih, formi z izključno estetskimi pretenzijami, ki spada v kontekste suhoparno vzvišenih »klubov« in očitno tudi že na tretji program nacionalne radiotelevizije. Album Renaissance pa obdaja avra, ki tako rekoč razblini vse navedene izkrivljene predpostavke – zaznamuje ga posebna privlačnost, mlademu poslušalcu temeljna sorodnost. Glasba na njej je lahkó doumljiva, eksplicitno sodobna in, kar je najbolj ključno, zabavna. V vsakem pogledu je več kot solidna uvertura v nadaljnja raziskovanja jazzovskega izrazoslovja, tudi tistih bolj disonantnih, svobodnjaških in vsaj na zunaj nekoliko hermetičnih jezikov.
Pa vendar očitki v kontekstu sodobnih jazzovskih angažmajev glasbenikov mlajše, urbane generacije povečini ne zadevajo striktno zvočnih značilnosti in vpadljivo sodobnih nastavkov. Zadevajo zgodovinsko in družbeno-politično dejstvenost oziroma na ignoranco do nje. Jazz, ki ga poosebljajo poskusi nove generacije londonskih glasbenikov in njihovih sodobnikov v ZDA, se večkrat ujame v neke vrste impotenco ali razvezanost z globoko zgodovinsko zaznamovanostjo in izvornim družbenim, pa tudi političnim kontrapunktaštvom te glasbene forme. Toda v primeru DoomCannona bi bili tovrstni očitki neupravičeni. Plošča Renaissance je v svojem bistvu zgodba vseživljenjskega učenja, duhovnih in materialnih sprememb, izkušenj diskriminacije, turbulentnih transformacij, vse do zadnjih dveh skladb, do tiste kritične točke, ko ugotovi nujnost politične akcije, še prej pa glasbenega angažmaja, ki ni namenjen izključno svojim umetniškim in estetskim težnjam.
Seveda ne gre toliko za to, da bi DoomCannon tukaj na vso moč, jasno, glasno in brez zadržka spodbujal k politični akciji – prav tako bi bilo zmotno to pričakovati od katerega koli sodobnega jazzista, glasbenika nasploh. Prvič, gre za veliko subtilnejše zaznave nepravičnosti, politične impotence in, recimo temu, globoke želje po renesansi aktualnih razmer. Drugič pa gre za neko splošnejše bistvo, ki ga pogrešamo v sodobni glasbeni produkciji nasploh – pristno senzibilnost za družbeno odgovornost. Preprosto osvežujoče je zapaziti, da se glasbenik zaveda družbenih razsežnosti glasbe, da ve, kako sprevrnjeno je doumevati umetnost kot nekaj družbi povsem zunanjega ali zgolj kot sredstvo za individualne čustvene izpovedi in kratkoročen umik pred sicer nadvse težavnim tukaj in zdaj.
DoomCannonov prvenec ima tako vsekakor dovolj potenciala in svežine. Vselej pa ne toliko, da ne bi v njem hkrati prepoznali nekaj postora za blago grajo. Zlahka opazimo, kako suveren je lahko avtor pri aranžiranju melodično-harmoničnih struktur in formalnih elementov skladb – suveren v smislu odličnega občutka za dinamiko in klenega fraziranja z izredno zapomnljivo vrednostjo. Svobodnjaški in solistični trenutki na plošči niso pretirano suvereni ali prodorni – vsaj ne toliko kot denimo pri someščanih Ill Considered – so pa dobro umeščeni v skupni tok skladb. Tako smo večkrat prepuščeni želji, da bi jih DoomCannon nekoliko omejil ter se večkrat obregnil ob formalno, melodično graditeljstvo in usmeril k bolj aranžmajsko zastavljenim komadom – težnjo po tem vendarle že zapazimo. V godalnih nastavkih denimo, ki so v celoti delo avtorja samega, pa tudi v momentih nekoliko širše, bendovske zvočnosti, ko se DoomCannova najvarneje izrazi.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj