Dry Cleaning: Stumpwork

Recenzija izdelka
28. 11. 2022 - 19.00

4AD Records, 2022

 

Glas, ki pomiri. Ampak je tako nekako – brezobličen. Skoraj siv. Po britansko siv in deževen. In včasih, samo včasih zapoje. Večinoma pa govori. O izgubljenih počlovečenih želvicah, o peklu, ki je konservativizem – in o tem, kdo zares sploh živi na Antarktiki.

Less rock, more talk?
 / 26. 4. 2021

Londonske postpankerske indie rockerje Dry Cleaning smo na naših valovih lahko ujeli tudi že aprila lani. Takrat je sodelavec Erik Kerpan v recenziji bendovega prvenca New Long Leg izpostavil dinamiko med abstraktno, atonalno dikcijo govornice Florence Shaw in melodičnimi kitarami. Letos so se Dry Cleaning vrnili z novo plato Stumpwork, ki je izšla oktobra pri založbi 4AD. Razgibani postpankerji ohranjajo že omenjeni leitmotiv razmerja glasbenih in miselnih tokov, to zvočno srž pa so sedaj nadgradili z bolj eklektičnimi podlagami in svežo produkcijo. 

Inštrumentalni del zasedbe, ki ga sestavljajo kitarist Tom Dows, basist Lewis Maynard in bobnar Nick Buxton, se je v zadnjih dveh letih popolnoma posvetil medsebojnemu razumevanju. Če je bil New Long Leg izraziteje postpankerski, se je tokrat repertoar inštrumentalov razširil na razne odvode te izredno široke zvrsti. Celota je dovolj lebdeča, da nanjo zlahka prilepimo bleščečo in zlajnano etiketo z napisom »indie rock«, a če se spuščamo v specifike, lahko kot vplivne navržemo ikonične The Fall, Television in Wire, sočasnike Yard Act in Squid ter predvsem zasedbo Life Without Buildings. Slednja se s svojim vplivom podpiše pred vse ostalo, saj imata članici obeh zasedb v prvi vrsti vlogo govornice. Florence Shaw s svojim monotonim in melanholičnim slogom krčevito nasprotuje energičnosti kolegice Sue Tompkins, a prav s tem procesom zavračanja si od nje marsikaj tudi izposodi.

Ideja Dry Cleaning v veliki meri sloni na besedni impresiji. In res bi se zlahka posvečali le temu, kako Shaw s svojim tokom misli slalomira med neposrednimi kritikami potrošništva in banalnimi utrinki vsakdana. Glasbenica je interpretacijo namreč dovolj dodelala, da tričetrturno razpredanje ob poslušanju naravnost zdrsi po naši – in njeni – psihi. A impresije moramo, vsaj po mnenju recenzenta, dojemati in poslušati kot take – kot nezavestne ilustracije miselnega sveta, ki jih zna razčleniti nekdo, ki je na polno dojel Lacana, ali pa nekdo, ki z vnemo prebira zadnje poglavje Joyceovega Uliksesa

Trije kratkometražci, nekje v okviru postpunka, vsak na svoj način
 / 29. 8. 2018

Če so temelji zasedbe Dry Cleaning trdni in podobni kot prej, poslušalkam nekaj slogovne svežine prinašajo predvsem produkcijski prijemi. Vokal, ki je z izjemo zaključne skladbe Icebergs popolnoma suh, tokrat zavzema ospredje poslušalske izkušnje, medtem ko je praktično vse ostalo v ozadju. Ta čudaški aranžma neposredno predribla naša pričakovanja o poslušanju, ko nas posede med tankočutne besede na eni in razigrano drgnjenje kitare na drugi strani. Takšno sedalo s seboj prinaša neko mero nelagodja – tiste vrste nelagodja, katerega cilj je neslutena očarljivost. 

Tej naciljani očarljivosti navkljub je še vedno težko predvideti, katerim našpičenim ušesom bodo produkcijski prijemi Stumpworka sploh zveneli zares sveže. Tistim, ki so prepričana, da imajo indie rock poštekan v nulo, ker so itak že šla skozi vse te pretenzije odvajanja od enoličnosti in ker ni na Zapadu ništa novo, ali tistim, ki so prepričana, da imajo indie rock poštekan v nulo, ker so enkrat poslušala Pavement. Ker so se Dry Cleaning znašli v položaju, v katerem poslušalkino pozornost v primerjavi z debitantskim albumom prav zaradi produkcije relativno težje usmerjajo na glasbeno celoto, lahko trdimo, da tovrstno skonstruirano nelagodje na plošči Stumpwork ne bo zlahka očaralo ne enih, ne drugih indie rock ekspertov. Morda tudi v tem prečiščevanju pretencioznosti vsaj deloma leži poanta bendove zvočne ideje.

Eden najbolj upravičeno nahajpanih mladih kitarskih bendov našega časa
 / 8. 7. 2019

Čeprav so z obetajočih višav svojega prvenca Dry Cleaning skočili bolj na ploh kot na glavo, jim je nemogoče očitati pomanjkanje kvalitete. Zagotovo se Dry Cleaning v okviru britanske scene, ki vse bolj in bolj teži k takorekoč večni svežini zasedb, kot so denimo black midi, Black Country New Road in Squid, znajdejo na dovolj svojem mestu, da jim pretiranega kopiranja glasbenih motivov iz neposredne okolice ni moč očitati. Četudi se z novim albumom niso popolnoma ustalili, definirali ali zadeli svoje poante, stopajo svojim ambicijam naproti. In dokler bodo to počeli s podobnim zanosom kot doslej, bo obstoj prihodnjih skokov na ploh močno ogrožen. Konec koncev je Stumpwork popolnoma soliden, poslušljiv in dejansko zanimiv album – če se ne igramo plehkih indie rock ekspertov. In tega je, verjemite nam, sposoben čisto vsak.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.