DUVAL TIMOTHY: HELP

CARRYING COLOUR, 2020

Sinestezija je strokovni izraz, ki označuje pojav, pri katerem se mešajo nevrološke zaznave čutov. Okušanje glasbe ali povezovanje določene note s specifično barvo ni v fenomenološkem naboru vsakega poslušalca glasbe, vendar to še ne pomeni, da v jeziku, s katerim glasbo opisujemo in razlagamo, ne obstajajo lastnosti in asociacije, ki se znajdejo zunaj izključno slušnega senzoričnega dojemanja. 

Za britansko-sierraleonskega glasbenika in umetnika Duvala Timothyja imajo barve velik simbolni pomen. Ustvarjalec je šel celo tako daleč, da je lasten lifestyle brand in založbo, ki je izdala tudi danes predstavljeni album, poimenoval Carrying Colour, leta 2016 pa je izdal album Brown Loop, na katerem barve enači z zvokom. Ob tem njegove vizualne stvaritve, tako kot hrano, predstavljeno v ustvarjalčevi kuharski knjigi, ali navsezadnje naslovnice albumov, definirajo monolitne barvne sheme, ki izražajo sklope občutij. 

Podobno vseobsegajočo bit imajo zvočno-barvne asociacije na izdaji, ki jih Duval primarno slika s klavirjem, vendar ob njega postavlja različne sample, največkrat posnetke govora, pa tudi bolj klasične sintetizatorske elemente. Album Help je vsekakor izjemen primerek tradicije minimalizma, ki kljub dolgo trajajočim in enostavnim notnim repeticijam ohranja živahnost. Čeprav bi se naj glasbenik ob ustvarjanju najnovejšega izdelka še vedno zgledoval po fotru minimalizma, Philipu Glassu, je zvočna srčika izdaje veliko modernejša. Navezuje se na hiphopersko tradicijo semplanja, cerkvene soul zbore in house glasbo.

V nasprotju z albumom Sen Am, na katerem je glasbenik ustvaril sedaj že večkrat uporabljeni klavirski jezik, je ta na Help izčiščen, brez jasno izražene kompozicijske strukture, vsaj ko gre za izključno klavirske dele, ki v poslušalcu v najboljši meri vzbudijo zvočno barvit svet. Tako so skladbe Ice, C in U polne topline, miru ter pastelnih tonov, ki se kažejo v počasnem razvijanju in prelivanju zvočnega motiva. Help lahko izkusimo tudi kot Rothkove slike - dlje kot jih gledamo, več barvnih slojev bo razvidnih. 

Zdi se, da skozi popotovanje po albumu ne lupimo stran aranžmajskih struktur, temveč svojo osebnost, ter da nam toni odpirajo vpogled v določena čutna stanja. Duvalovo izhodišče za album bi naj predstavljalo iskanje notranjega miru, prebiranje knjig in gledanje videov za samopomoč. Osnutek albuma je menda gradil prav na samplanju teh videov, a, kot se izkaže, bi bili popolnoma nepotrebni. Šepet zvočnih barv je v rokah Duvala očitno dovolj, da naslika uničujoče pristen svet.