Eight Bomb: Customized

Street13, 2012

Slovenska rockabilly scena je zelo majhna. Tako majhna, da je pravzaprav že čisti underground. Toda na srečo se to zadnja leta le malo spreminja. Predvsem po zaslugi akterjev kot je Street 13 in ljudi v in okoli zasedbe Eight bomb. Zadnja leta je tako zaslediti več z rockabillijem povezanih prireditev, od koncertov do srečanj ljubiteljev starih ameriških avtomobilov, ki gredo vštric  z glasbo, ter dj večerov. Do pravega razcveta je sicer še daleč, amapak tudi to kar je, je že nekaj.

Skupina Eight Bomb ni od včeraj. Njene začetke, je zaslediti že v prvi polovici prejšnjega desetletja, ko je nastala kot ac hoc rešilna bilka za odpovedani koncert Cry Baby. Dokaz, da se iz slabega lahko izcimi tudi nekaj dobrega, saj so fantje – Jure, Loz in Aleš v skupnem igranju tako uživali, da so se odločili kar nadaljevati. Pa ne z preigravanjem rockabilly klasik, kot so to počeli na prvem koncertu, pač pa z lastno, avtorsko glasbo. Že kmalu je tako luč sveta ugledal prvi ep Perfect Picture. Fantje so pridno delali naprej, šli čez kadrovske spremembe, ter leta 2009 izdali prvenec Hemispheric,  ki pa to ni, saj menda nikoli ni bil uradno izdan. Uradni prvenec je torej čisto novi album Customized, ki ga boste v Tolpi bumov slišali danes. 

Customized prihaja kot dobrodošla osvežitev domače glasbene alter scene, saj je med redkimi pticami tista najredkejša. Koliko domačih rockabilly albumov pa ste slišali zadnje čase? Ali zadnja leta? Če izvzamemo Hemispheric, bi rekla, da ne prav dosti...pravzaprav nobenega. In, medtem, ko se nam zatišja v drugih obrobnih žanrih ni treba tako bati, je tukaj drugače. Še dobro, da se sem ter tja najde skupina entuziastov, ki se ne dajo kar tako odgnati mačehovsemu odnosu glasbenega okolja.

Customized je prava osvežitev tudi v primerjavi z predhodnikom Hemispheric, ki je sicer odličen album, vendar temačnim in težkim podtonom, medtem , ko je Customized svetel, divji, iskriv, nepredvidljiv, predvsem pa nabit z pozitivno energijo, ki jo obdrži od prvih rifov uvodne Drive me, pa do zaključne No toy. Pazite! Pumpajoč kontrabas, gruvi bobni, tapravšnji žametni rockabilly vokali in odlični vložki solo kitare, ki se izmenično prepletata, se vam znajo zalesti pod kožo in tam divjati še dolgo po tem, ko bo tolpe konec. Za dodatek pa je tukaj ščepec countryja, ki albumu, skupaj z mirnejšimi komadi doda še malo eteričnega ambienta. Vse to, zapakirano v modrno zveneč neo- rockabilly paket ima predispozicije, da bo še dolgo odmevalo v vaših ušesih.

Fantje iz Eight bomb pravijo, da so album, s pomočjo dveh platojev piva, dveh škatel cigret in četrt pice na osebo,  posneli v šestnajstih urah. Dokaz, da tedni v studiu, gore denarja za snemanje in ostale stvari, ki zraven pašejo niso nujno potrebni za dober album.