El Murki: Breakeadito

Orange Milk, 2017

Aktualne razsežnosti podatkovnih tokov vedno hitreje posegajo v najrazličnejše aspekte našega delovanja. Skozi socialna omrežja mediirane identitete se subtilno spreminjajo ob vsakem izmed brezštevilnih dražljajev, ki so jim izpostavljene prek nepregledne množice informacijskih virov. Zaradi količine in dostopnosti teh dražljajev pa postopoma prihaja tudi do komodifikacije in medsebojnega razvrednotenja z njimi povezanih vsebin. Posameznik, ki mu je danes dostopen praktično neomejen nabor tako starejše kot sodobne glasbe, se redkeje odloči za pripadništvo zgolj eni na specifičen glasbeni žanr trdno vezani subkulturi. Te pa posledično začenja nadomeščati bolj eklektična in k raziskovanju usmerjena miselnost, ki torej zvedavo izbira med posameznimi žanri, s čimer se njihovi sicer izvorno nepovezani elementi začenjajo enakovredno prepletati v izkustvu sodobnega tako poslušalca kot avtorja.

Tak preplet različnih vplivov oziroma predvsem njegove posledice so danes morda najočitnejše znotraj takoimenovane internetne glasbe, ohlapno definirane kot glasbe, ki je tako ali drugače posledica interneta, ki internet tako ali drugače tematizira in se na internet v veliki ali pa kar ekskluzivni meri zanaša pri distribuciji. Vse od naštetega drži za Orange Milk, nedvomno eno izmed najpomembnejših sodobnih spletnih založb, zaslužno tudi za izdajo v tokratni Tolpi bumov obravnavane plošče, ki deluje kot odličen vpogled v katalog in kuratorske smernice omenjene založbe.

Gre za dolgometražni prvenec argentinskega producenta, ki deluje pod psevdonimom El Murki. Ta s svojim hiperaktivnim in hiperrealnim footworkom aludira na konfuznost sodobnega izkustva. To mu uspe z naborom samplov, ki se med seboj razlikujejo ne le po tematskem izvoru, temveč pogosto tudi po ločljivosti oziroma kvaliteti zvoka. Obenem pa je ključna tudi ogromna količina teh samplov, zaradi katere le stežka sledimo vsem asociacijam, s katerimi so obteženi. Nekako alegorično za sodobno izkustvo torej kvantitativna sprememba tu vodi v kvalitativno spremembo.

Komadi so torej zmedeni skupki samplov vzetih iz različnih žanrskih smeri, časovnih obdobij, geografskih regij ter nosilcev zvoka, ki so skozi proces samplanja in rekontekstualizacije popolnoma ločeni od svojih izvornih kontekstov. V našem izkustvu so tako vsi prisotni kot enakovredni, njihova asociativna teža pa se vseeno poteguje za našo pozornost, ujeto v skrbno skonstruirano vratolomno footworkersko shemo.

Ta shema se je od svojih izvorov v chicaških getih preko interneta razširila na različne konce sveta ter se v procesu tudi večkrat konkretno preoblikovala. Pomembnejše footworkerske odvode danes najdemo denimo v Španiji, na Poljskem ter na Japonskem, od koder prihaja tudi producent Foodman, morda zaslužen za še najdrznejše footworkerske ekspedicije. Te so prav tako svoje mesto našle pod okriljem založbe Orange Milk, pred kakšnim mesecem pa je Foodman s svojim setom odmeval tudi po domačem Pritličju.

Globalna kultura, ki se pojavlja z vse večjim vplivom interneta, se torej zdi do neke mere zaslužna tudi za kontekstualne in konceptualne premike, skozi katere prehajajo footwork ter številne druge glasbene smeri. Obenem pa so za njihov razvoj ključne tudi spletne založbe, kot je Orange Milk, ki odvezane od mehanizmov trga, glasbo izdajajo zgolj na podlagi lastne kuratorske vizije. Tovrstne neodvisne založbe v glasbenem svetu počasi postajajo opazne entitete, njihovi vodje pa s tem vse pomembnejši akterji.

Orange Milk je nedvomno zelo dober primer takega pristopa k založništvu. Zgolj s selekcijo ter značilno grafično komponento njeni vodji dejansko že posredujeta tudi določen obči etos, usmerjen predvsem v razvoj glasbenih form in načinov poslušanja ter fasciniran s sodobnimi premiki v odnosu do avtorstva. Založba tako obenem služi kot zgoščen odsev najrazličnejših tokov spletnega podtalja ter kot izkaz nakazane miselnosti ter z njimi povezanih glasbenih premikov, h katerim njena kuratorja očitno stremita.

Zdi se, da je značilen Orange Milk avtor na najrazličnejše načine simptomatičen za sodobno, postmoderno globalno kulturo. Soočen je s praktično neskončnimi možnostmi, ki jih ponujajo sodobni programi za glasbeno produkcijo ter vseobsegajoči spletni arhivi, obenem pa morda vzpostavlja tudi distanco do vseh kulturno pogojenih plasti pomenov, s katerimi je zaznamovan vsak zvok. Posledično veliko lažje eksperimentira z na ta način relativiziranimi glasbenimi gradniki ter njihovimi asociativnimi vrednostmi, ki jih nato igrivo prepleta tako z drznejšimi glasbeni elementi kot z različnimi ustaljenimi strukturami.

Te vrste pristop do glasbene inovacije, ki aktivno tematizira poslušalcu prijazne ustaljene žanrske okvirje in zanje značilne glasbene elemente, izkorišča njihove omenjene asociativne vrednosti ter jih tako ali drugače rekontekstualizira, se zdi ena od možnih poti za nadaljnji razvoj ter morebitno spojitev robnih in popularnejših glasbenih tokov. To bi namreč lahko bil način, kako poslušalcu približati ne le drznejše glasbene forme, temveč tudi posodobljen pogled na prepogosto idealizirane koncepte osebnega izraza, žanra ali avtorstva. In morda bi to lahko vodilo tudi v neko pristnejšo in drznejšo raziskovalnost, ki bi asociativne vrednosti koristila kot zgolj še eno kompozicijsko sredstvo in s tem morda spodbudila nastanek tako formalistično kot konceptualno naprednejših glasb ter kompleksnejših poslušalcev.