ELIFANTREE: Anemone

Eclipse Music, 2018

Od zadnjega snidenja z Elifantree do danes je preteklo šest let in dva albuma. Ko se je finska trojica tedaj pojavila kot del preddogodka takratnega jazz festivala v Ljubljani, kamor se letos vrača v redni program, smo lahko ugibali o tendencah in premikih njihove glasbe. Umestitev v programe različnih jazzovskih festivalov in klubov lahko sproži nekaj nesporazumov, a če smo tedaj ugibali o nekakšnem pomikanju v sfere popularnejših muzik, se danes zdijo taka ugibanja povsem zgrešena. Če je mogoče o tej zgrešenosti govoriti že ob razvpitih živih nastopih tria, pa je nenavadna mešanica nekoliko zamaknjenega komornega zvena, občasnih a tudi izrazitih disko ritmov, spevnih melodij s soulovskim vokalom ter izmuzljivih saksofonskih pasaž ostala stalnica skupine.

Ta je v času njihovega drugega celovečerca Time Out, s katerim smo trio zasačili ob omenjenem snidenju, prisegala na celovit zvok tria tenorskega saksofona, bobnov in vokala, z občasno elektronsko poudarjenimi frazami. Če v osnovi trio ostaja pri edinstvenem spajanju popovskih prijemov v snovanju komadov z bolj subtilnimi podrobnostmi saksofonistovih improvizacij, pa je z novo ploščo opazen premik k zvočnem širjenju. Rudimentarnost instrumentalne trojice je sedaj nadomestila razširitev z elektronskimi bobni, efekti in nečim, kar bi lahko prevedli kot električno pihalo brez lastnega imena, ki večinoma vstopijo na račun ritmiziranega saksofona. A v nasprotju z morebitnimi asociacijami, tovrstna razširitev ne posega bistveno v identiteto finskega tria.

Ta je vendarle še vedno precej ohlapna, na četrtem albumu tria pa izstopijo njene bolj eksperimentalne plati. Ni več potrebe po stalni prisotnosti tenorskega saksofona in trio si zato lahko privošči bolj konkretne elektronske posege, ki pa so praviloma še vedno poudarjeni z ritmično vožnjo običajne bobnarske baterije. Vokal Anne Elif s svojim izrazito rhythm'n'bluesovskim potencialom še vedno zveni zamaknjeno in hipnotično na ustreznih mestih, a tudi diskoidno spevno na drugih – a se tokrat ne izogne elektronskemu pačenju, ki doda patos na pravem mestu.

V bolj spevni smeri se Anemone otvori že z uvodnim naslovnim komadom, ki v najbolj všečni smeri spomni na triphopovske začetke Moloko, a vendarle z več nagnenja k električnim medklicom ter trippy ritmom, ki se nato nadaljuje v nekoliko nedorečenem avant-popu Reveries. Konkreten spoj spevnosti in eksperimenta album doseže šele v izstopajočem Nana, ki skozi izmenjavo saksofonske teme, občasnih zaustavljanj ter pomnoženega vokala, počasi popelje do kričavega klimaksa. Kar je na albumu s svojimi raznolikimi izleti pravzaprav redkost, ki pa kljub spevnosti zavije v bolj udarno, angažirano smer - medtem, ko saksofonske pasaže z električnimi bloki siceršnji spevnosti dodajo temačen ton. Na drugih mestih so poskusi žal bolj enoplastni, a zvočno toliko bolj zanimivi, kot je denimo s saksofonskim plastenjem v miniaturi Presence ali bolj klasičnim saksofonsko-vokalnim duetom v baladi Thunder, ki se izogne predvidljivemu loku pesmi.

Na Anemone Elifantree razvijajo možnosti, ki jih zasedba zastavila že v svoji prvotni zasnovi. Tokrat ta dopušča oba begajoča ekstrema, ki finski trio razpenja med spevne avant poskočnice in bolj domiselne pesemske strukture, ki pa jim je tokrat dodan nekoliko temačnejši odtenek. Skupaj z bobnarskimi drnci in močnim vokalom pa ta ohrani močan telesni zagon.