Elucid: I Told Bessie

Recenzija izdelka
18. 8. 2022 - 19.00

Backwoodz Studioz, 2022

 

Nekoč bodo besede izzvenele in pomen bo skrit v bistvu, okoli katerega smo se vrteli.

Tolpo bumov posvečamo albumu newyorškega reperja, producenta in hiphop avantgardista Elucida, ki je junija letos izdal svoj tretji dolgometražni album I Told Bessie. Dolgo pričakovan izdelek je v njegovem umu nastajal v zadnjih, zanj izjemno produktivnih in prodornih letih. V dvojcu Armand Hammer je s kolegom billyjem woodsem lani dokončal album Haram, sodelovanje s podzemnim starokopitašem The Alchemistom. Izdaja je dvojcu prinesla dobršno mero pozornosti, ki jima je je v prejšnjih glasbenih podvigih z albumi, kot sta denimo Rome in Paraffin, izjemno primanjkovalo. Letos smo tako priča novima ploščama vsakega od članov dvojca. Najprej je aprila pri woodsovi založbi Backwoodz Studios izšel album Aethiopes, junija pa še plata I Told Bessie, ki jo Elucid posveča svoji največji duhovni učiteljici, svoji babici.

Pljuvača njujorškega podtalja se vračata s plato z z grammyjem nominiranim The Alchemistom
 / 1. 4. 2021

Z zavedanjem, da nagovarja tudi potencialne nove poslušalce, je Elucid album zasnoval okoli svojih korenin. Skozi glasbeno pot je, izhajajoč iz grobo zastavljenega reperskega okvira, recimo mu ritem in poezija, v hiphop vpeljal več žanrov in izpeljal več žanrskih fuzij, ki jih je navdihnil njegov širok glasbeni okus. Pljuvanje čez hitre dubstep beate, bohotenje čez dubovske bas linije ali gromenje čez podlage, ki spominjajo na nowaveovske drone skladbe, so le nekateri principi, v katere se je Elucid v preteklosti odpravil med svojim zvočnim raziskovanjem. A nič od tega ga tokrat posebej ne zanima. Kot rečeno, se tokrat obrača k svojim koreninam, svoji babici in temu, kar ga je na samem začetku privedlo do glasbe in repanja. Mastni, trdi beati ter sikajoča, ekspresivna in misel vzbujajoča besedila. Žanrske odvode pušča kot detajlne dodatke pri produkcijah, ki jih ujamejo le njegovi dolgoletni poslušalci in poznavalci, a hkrati ohranja zvočno podobo albuma poslušljivo in v svoji diskografiji relativno dostopno za nove poslušalce.

Album odpre ženski glas, ki govori o začaranem krogu življenja afriške diaspore, govori o stabilnosti, ki je vedno znova postavljena pod vprašaj zaradi režima, belske nadvlade, sistemskega izobčenja. Svojo pasažo zaključi z vprašanjem, ali se nam ne zdi lepo, da posameznik prejme nemogočo nalogo, ki je je vreden in s katero se izpopolni, ko se zoperstavi in poskuša začarani krog razbiti. Nakar vskoči Elucid, ki govori o svojih preteklih stiskah, kako jih je prerasel s čisto voljo, pri čemer se zdi, da govori iz sebe. Na albumu vleče to rdečo nit. Stiske, ki jih je doživel kot član svoje diaspore, svoje skupnosti, je premostil z duhovnimi dognanji in nenehnim odraščanjem, ki ga je vodilo k nedosegljivemu, a zanj izredno pomembnemu cilju. Vendarle pa Elucid ne zapade v absolutnost te možnosti, ostaja prizemljen, večkrat na plošči ga razumemo kot navadnega človeka, ki se prebija skozi svoj vsakdan, ki je enak slabič kot ostali. Denimo v komadu Bunny Chow, ki deluje kot nekakšen eksorcizem slabih misli in doživetij, kot da bi glasbenik samega sebe prepričeval, naj si ne dovoli, da bi otopel zaradi nepomembnosti, ki ga odvrnejo od končnega cilja. V jeznih besedah odganja svoje strahove, jim kaže zobe in pove, da je zmožen postati isto, kot so oni sami.

Na koncu albuma se zdi, da je glasbenik dosegel svoj vrhunec, ko sluti svoje poslanstvo, se ga več ne boji, a ga, izhajajoč iz sebe in svojih neposrednih doživetij, ugotovitev in odnosov z bližnjimi, utemeljuje. Najvidnejši trenutek te transcendence, komad Betamax, se po zviti in napumpani podlagi razvije v osebno izpoved, zopet očiščenje, a tokrat cilj, četudi abstrakten in nam neznan, postane jasnejši in se izriše pred našimi očmi. Namesto jeze uzremo skoraj blaženo stanje, uzremo bistvo Elucida, njegovo zaverovanost v hiphop glasbo. »Style is substance«, kot sam večkrat pove v svojih komadih, je bistvo njega kot reperja. Beati in enovrstičnice, ki pokajo, so stil, način in izrazno sredstvo, prek katerih Elucid deluje. Pomen boste težko razvozlali iz besed, ki jih govori, saj vedno temeljijo na njegovi osebni izkušnji. Njegov avantgardni pristop k pisanju tekstov, redko posejan z rimami, je težko dojemljiv in enigmatičen, popolnoma razumljiv nikomur razen njemu samemu. Zato je njegov modus operandi kljub težkemu poudarku na liričnosti situiran v stilu, načinu povedanega in pristopu, flowu, ritmu in vsem, čemur se predaja, ko ustvarja svojo glasbo. »Sometimes the reason never mattered, you can feel it in the rhythm in the pattern,« izreka kot nekakšno mantro v komadu Betamax in se s tem zaveže stilu in stilski ekspresiji.

Ne moremo trditi, da Elucid z albumom I Told Bessie transcendira afroameriško izkušnjo ali da končno najde svoj nemogoči cilj. Bolj se zdi, da je to še eno njegovih darovanj svetu, v katerem se vsak dan bori. Album namenja tistim, ki mu prisluhnejo, in nam sporoča, da se redkokdaj vse skriva v povedanih besedah, temveč da je pravi pomen skrit v poetičnih globinah, ko nam um spolzi med črkami. Naj nam vsakodnevne tegobe ne odvrnejo pogleda od najpomembnejšega, tega, da poskušamo najti svoj nedosegljivi cilj, da naj iščemo pomen tudi v abstraktnih globinah in vedno zaupamo svoji intuiciji.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness