Elucid & Von Pea: Dirtee Deacon (In T.S.O.Pea) + Žiga Aljaž: More

Recenzija izdelka
23. 9. 2021 - 19.00

Tokratni glasbenorecenzentski termin Tolpe bumov zavoljo dveh krajših izdaj zopet delimo na dva dela. Najprej bomo pozornost obrnili na Zahod, natančneje v newyorški Brooklyn, kjer domuje rap, poslušali pa novo izdajo Dirtee Deacon, ki je plod sodelovanja raperja in producenta Elucida ter producenta in raperja Von Peaja. Pozneje pa se bomo vrnili na domačo grudo in se ukvarjali z domačo izdajo More producenta in kantavtorja Žige Aljaža.

Blonde Medicine, 2021

Pa začnimo na burnem zahodu, kjer bujnost glasbene scene omogoča nešteta sodelovanja. Eno takšnih se je nedavno pretopilo v izdajo Dirtee Deacon (In T.S.O.Pea), na kateri je za hiphopovske podlage poskrbel brooklynški producent Von Pea, po njih pa je lomastil nihče drug kot Elucid. Slednjega smo letos v recenzentskem smislu že obravnavali v sklopu dvojca Armand Hammer, ko je ta letos spomladi izvrgel album Haram. A Dirtee Deacon kronološko ni bil ustvarjen kasneje od spomladanske mojstrovine dvojca, temveč je bil v nastajanju že skoraj celo zadnje desetletje. Vez med Von Peajem in Elucidom je bila stkana že daljnega leta 2008, ko sta oba postala člana kolektiva oz. benda Lessondary, ki je deloval kot nekakšna transfederalna povezava med podobno mislečimi vzhodno-obalnimi hiphop akterji. Čeprav je Von Pea postal bolj integralni član kolektiva, kolega Elucid pa se je držal bolj ob strani, sta se skupaj relativno redno pojavljala na Lessondary izdajah. Kmalu pa sta pričela tudi s tesnejšim sodelovanjem in po dobrih desetih letih glasbenega prijateljevanja pred dvema tednoma izdala prvenec Dirtee Deacon.

Zrelost oziroma starost materiala, predstavljenega na izdaji, se vsekakor dobro občuti. To gre pripisati predvsem zvoku in prezenci Elucida, o katerem lahko gladko rečemo, da je zanj okoli leta 2016 prišlo do distinktivne ustvarjalne prelomne točke. Takrat je namreč izdal svoj debitantski album Save Yourself in na njem pričel lirično raziskovati abstraktna polja človeške eksistence, uporabljati težje kriptične enovrstičnice ter zarisovati nekoliko bolj neopredeljene, iznajdljivejše flowe in rimarske sheme. Predhodno se je posluževal bolj klasičnih pristopov, ki jim je vtisnil svoj pečat besednih iger, medtem ko se je lirično ukvarjal pretežno z življenjem afroameriškega vsakdana. A ne kriptično ne metaforično navedenega ni tako tako dobro ubesedil. Vseeno pa iz tega obdobja ostaja čar Elucidove direktnosti v pripovedovanju zgodb in prigod, na izdaji Dirtee Deacon pa smo znova bližje slednjemu, zanj staremu raperskemu pristopu.

Pljuvača njujorškega podtalja se vračata s plato z z grammyjem nominiranim The Alchemistom
 / 1. 4. 2021

Von Pea se po drugi strani ob produkciji poslužuje pozitivnejših zvokov. Pričarana vzdušja niso tako temačna kot na ostalih Elucidovih izdajah, a jih lirični maestro kaj hitro osvoji in se na njih tekoče izkaže. V tandemu producent in raper delujeta vpeljano in složno, vedno presenečata ter drug drugega povzdigujeta na nove nivoje, kar je ključna točka kvalitete izdaje. Na njej namreč ni gostujočih glasbenikov, vsak od njiju poskrbi za svojo plat plate, sinergiji ter ujemanju svojih stilov pa pustita prosto pot. Morda je smiselno vprašati, čemu izdajati tako star material v svetu glasbe, kjer se vse tako hitro spreminja. A komadi na Dirtee Deacon kažejo na zmago kvalitete nad deročim tokom glasbenih trendov. Kljub starosti materiala sta Elucid in Von Pea izdala stvaritev, ki jo je moč umestiti v sodobni čas in tudi danes ohranja svojo legitimnost ter sporočilnost.

+

samozaložba, 2021

Drugi del recenzentskega termina pa bo zapolnil Žiga Aljaž z izdajo More. Slovenski vsestranski ustvarjalec in glasbenik nenavadnega, ki smo ga na naših valovih v kritiških mislih prav tako že imeli v dvojcu Buraza, je na začetku tega meseca izdal tretji solo EP. Ta ne kaže na kakršenkoli odmik od tega, kar je Aljaž pokazal že na prejšnjih dveh ploščah, bolj na utrditev že slišanega zvoka s prejšnje plošče Viže. Za razliko od prejšnje pa se na tej izdaji pojavijo tudi trije gostje in Aljaževemu zvoku prinesejo večjo razvejanost, pa naj bodo to kitare Popotnika in Arturja Felicijana ali inštrumentalni dodatki umetnika Saia Pana. Še vedno pa se More sliši kot folk, predelan skozi elektronski zvok, ki zna asociirati na 80. leta prejšnjega stoletja in hkrati na zvočno podobo modernega trapa.

Pasja bombica na Viže, kratek futuristično-goveji album Žige Aljaža in kaj pomeni biti hribster ...
 / 28. 11. 2019

Celotna plata je postavljena v kontekst melanholičnega poletja. Če bi si upali potegniti narativno črto od začetka do konca albuma, bi se začela s skrbjo za naš planet. S prvim komadom To je naš planet se zdi, kot da se Žiga Aljaž zaveda, kakšno mero cringa zna prinesti takšna izjava. Temu primerno se navkljub možnosti, da bi komad postal zgolj smešen in bi bilo sporočilo izgubljeno zavoljo poslušalskega kremženja, po aljaževsko nagne povsem v ozračje cringa, pri čemer pa ta to preneha biti. Preproste glasbene strukture gredo z besedilom “Ne damo ga vam!” in rahlim zresoniranim glasom občutno čez prag cringa do točke, kjer se znamo poslušalci ponovno ozavestiti o ekoloških problemih. Sledi Binge trip, ki ga trenutno poslušamo v ozadju. Kontrast poletne melanholije se stopnjuje v naslednjem komadu Pojdimo spet na morje, kjer se edina smiselna rešitev za tegobe vročih dni zdi, da se je treba odpraviti na morje. Pojdimo spet na morje, kod je vedno nam fajn bilo,” pravi.

Mau se pogovarjamo
 / 13. 3. 2018

A tudi na morju ne ubežimo težavam, od katerih smo zbežali. S komadi Morska deklica in Mrtvak problematizira tovrstne pobege, ob katerih od same jeze za seboj pustimo vse in odpeketamo v neznano, upajoč, da nam težave ne bodo sledile. Plošča More se zaključi s skladbo Plima, ki bi lahko bila glasbena spremljava za refleksijo po vročem poletju, ko se usedemo na plažo in opazujemo, kako morje v svojem valovanju pljuska ob obalo, želeč si, da poletja ne bi zapravili za traparije in namesto tega uživali v čarih morja in poletne topline. Medtem pa plima morje dviga vse bližje k našim nogam, grozeč, da nas bo kmalu požrlo.

Kljub Aljaževemu pomanjkanju glasbene izobrazbe se zdi, da je v letih ustvarjanja dobil občutek za enostavno grajenje učinkovitih komadov, pri katerih je manj pravzaprav več. Tudi gostje se v tem znajdejo in ne dodajajo pretirano kompleksnih ali bleščečih elementov, ki bi zasenčili pristno enostavnost izdaje More. Le na komadu Mrtvak se Popotnik odmakne od Aljaževe začrtane besedilne linije in namesto da bi ga s svojimi verzi podprl, se ti zdijo le prisiljeno kriptični in posledično izpadejo manj poetično od Aljaževih preprostih verzov. EP More je izdaja, ki avtorjev stil še bolj uveljavi in ga kot glasbenega ustvarjalca utrjuje v slovensko glasbeno obličje.

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

men se sliš tanow aljžiga bolj chillwave kot trap imo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness