EMMA RUTH RUNDLE, JAYE JAYLE: THE TIME BETWEEN US

Sargent House, 2017

Ljudje pridejo in grejo, to si vsi venomer ponavljamo, ko se naše poti kdaj pa kdaj razidejo. Saj ne, da to vedno zavestno opazimo, se pa seveda zgodi tudi kak radikalnejši presek vezi z drugim živečim bitjem, ki nam je svoj čas predstavljal toliko, da se novi manko ne zapolni kar čez noč. Hočemo ali nočemo, vrženi smo v svet odnosov, brez katerih naš svet ne bi bil takšen, kot je. Ti odnosi z Drugim so tisto, kar nas na nek način definira, osmišljuje. In če niste ravno sociopati ali psihopati, so te relacije z vsemi priključenimi spremembami tudi tisto, kar najbolj vpliva na naše počutje oziroma nas najlažje potre ali razveseli. Tako vsak dan doživljamo milijon smrti, od najmanjših do večjih, in nič drugega ne občutimo tudi takrat, ko se ločimo od ljubljene osebe. Kot lahko pojem mala smrt stoji za orgazmom, lahko stoji tudi za ločitvijo od nam ljubega, v obeh primerih gre namreč za visoko intenzivna občutja. Vsi vemo, da bomo enkrat umrli oziroma se bomo enkrat razšli z ljubljenimi, a vendar nikoli ni lahko, ko se zgodi.

Ozirajoč se s te perspektive se bomo v tokratni Tolpi bumov posvetili albumu The Time Between Us, skupnemu izdelku Emme Ruth Rundle in zasedbe Jaye Jayle, koncertni kombinaciji, ki ji bomo lahko že prihajajočo sredo prisluhnili v Kinu Šiška. V obeh primerih gre za glasbeni odtis izkušenih glasbenikov. Emma Ruth Rundle se je poprej kalila v zasedbah Red Sparowes in Marriages, protagonist omenjene zasedbe Evan Patterson pa poleg Jaye Jayle osmišljuje še zasedbo Young Widows. Do split izdaje sodelovanja je prišlo iz preprostega razloga, oba sta namreč v letu 2016 izdala dolgometražna albuma, Emma Marked For Death in Jaye Jayle House Cricks and Excuses To Get Out. In obema je ostalo še nekaj materiala, za katerega žal ni bilo prostora na vinilu. Ker sta oba varovanca založbe Sargent House, je sama založba zaradi glasbene sorodnosti predlagala, da namesto posameznih singelc izdata kar split. Tako se je rodil izdelek, ki nosi naslov The Time Between Us.

Ideja za narativno platjo albuma gre v smeri fantazij Sinead O’Connor, živeči v svetu serije Twin Peaks. (laughs) Ne, saj ne, to je samo ideja v ozadju videospota za The Distance, narativa celotnega albuma gre v smeri zloma srca, kar je še za stopnjo bolj patetično. In mi, idealisti, ki včasih ljubimo utapljanje v patetičnem, albumu seveda na stežaj odpremo svoj objem.

Tega splita nikakor ne moremo ocenjevati, ne da bi se poprej dotaknili albumov Marked For Death in House Cricks and Other Excuses To Get Out, saj gre z novo izdajo za njuno nadaljevanje. Emma Ruth Rundle se je na samostojno pot podala z letom 2011, ko je izdala svoj prvi album Electric Guitar: One, z letom 2014, ko je podpisala z založbo Sargent House, je začela pridobivati na prepoznavnosti kot samostojna ustvarjalka, če smo iskreni, pa ji je konkreten preboj uspel šele z lanskim albumom Marked For Death. Njeno glasbo bi lahko primerjali z zgodnjo Chelsea Wolfe, prav tako varovanko založbe Sargent House. Gre za nabirko melanholičnih akustičnih skladb, ki se poslušalcu prikupijo s svojo iskrenostjo in srčnostjo, ki ju ni težko prepoznati že v njenem nežnem vokalu, in nenazadnje samih besedil, ki so gotovo eden izmed ustvarjalkinih najmočnejših adutov.

Na eni strani nas torej z Emmo Ruth čaka nadvse srčen melanholičen folk, na drugi pa se srečamo s semiradostjo amerikano zasedbe Jaye Jayle. »Anyone who is using more than two chords is just showing off« je rek, ki mu sledi Evan Patterson s svojim projektom Jaye Jayle. Predstavnik dark indie scene v Kentuckyju stavi na preprostost in punkovsko primitivnost, s katero želi dekonstruirati glasbo, jo oklestiti vsega odvečnega, tako da na koncu ostane le še golo bistvo. Z manj je več skuša amerikano združiti s tistim bistvenim s področja eksperimentalnega art rocka.

Na koncu iz te enačbe dobimo rezultat v obliki koncentrata melanholije, zavitega v par kitarskih akordov, ki pa se vam brez večjih težav zataknejo v slušne sprejemnike in tam ostanejo, ja, lahko tudi kar precej časa. Zagotovo ne gre za album, ki bi izenačil težo lanskoletnih izdaj, gre pa za hud teaser, ki vas zlahka okuži z vso svojo na pol poznano preteklostjo. Ljudje pridejo in grejo, ja, mp3 datoteke pa so večne, z njimi pa tudi vaša žalost ali pa sreča, odvisno, kako jih raje obrnete.