Emma Ruth Rundle & Thou: May Our Chambers Be Full

Sacred Bones Records, 2020

Tridesetega oktobra smo se končno razveselili izida albuma, na katerega smo čakali vse od ranega 2019. Zgodba se začne z zasedbo Thou, ki je leta 2018 najprej predstavila material, na katerem je sedela precej časa. Izdali so namreč tri albume: No One Bores Me Quite Like Thou Bores Me, Magus in I Have Become Your Pupil, vsakega pri drugi založbi. Tako je 2018 postalo leto Thou, leta 2019 pa so že gostovali kot umetniki v rezidenci na legendarnem festivalu Roadburn, kar pomeni, da so za prav vsak dan festivala pripravili po en set. Za štiridnevni festival so pripravili akustični set, polnomasten sludgeovski set, set presenečenja s priredbami Misfits ter nenazadnje set, pri katerem so sodelovali z Emmo Ruth Rundle, zanj pa je goreče navijal nihče drug kot sam organizator festivala Walter Hoeijmakers. Tako se je rodil album May Our Chambers Be Full.

Niti Thou niti Emma Ruth Rundle niso neznanka našemu mediju, zato jih tu ne bomo podrobneje predstavljali. Leta njihovega burnega ustvarjanja govorijo sama zase; o njihovi profiliranosti zatorej ni dvoma. Tisto bistveno se namreč v resnici prerado izgubi med zgolj naštevanjem umetnikovih preteklih del in dosežkov. Poleg same zvočnosti glasbe, ki jo nekam pač moramo popredalčkat, ker to glasbene kritike počno, je tukaj pomemben širši kontekst mreže umetnikov, ki sodelujejo med sabo in gradijo skupnost. O tem vedno znova govorimo, kadar se pogovarjamo z dvojcem the body, grindcorovskim bendom Full Of Hell, glasbenico Linguo Ignoto, blackmetalskim projektom Mizmor in drugimi. Kadar govorimo o hkrati ekstremni in izredno intimni glasbi, metalu in antimetalu, o izjemno močni, agresivni glasbi, ne govorimo o glasbi, ki bi izvirala iz brezglave jeze in navidezne neomajnosti, ki se običajno pojavita kot obrambni mehanizem, pač pa o glasbi, ki izhaja iz najbolj človeškega - ranljivosti. Takšno glasbo bi lahko še najprej označili kot skupinsko terapijo, kar na nek način tudi je. In prav v tej dimenziji se v skupnostnem momentu pojavi veliki feel good teh oblikovno ekstremnih, temačnih, agresivnih in nojzastih zvočnih struktur. Seveda ne gre pri vseh žanrih, o katerih govorimo, za isti fenomen, nikoli ne gre samo za glasbo, temveč še za milijon drobnih detajlov, ki jih najdemo v besedilih, referencah, intervjujih, drugih umetniških delih, družbenopolitični drži, moralnih vrednotah, skupni zgodovini, načinu vzgoje in tako dalje. Da ne bo pomote, omenjeno se lahko pokaže tako pri doom metalu kot pri sintpopu. 

Album May Our Chambers Be Full je ambasador tovrstne prakse. Thou so resda izjemno žanrsko fleksibilna zasedba in krivično bi bilo, če bi Emmi Ruth Rundle pripisali kaj manj, sploh če upoštevamo njeno udejstvovanje v zasedbah Marriages in Red Sparowes. Kar hočemo reči, je, da nas ne bi smelo presenetiti, kako mehko in subtilno so uspeli splesti zvočno krajino, ki obstaja kot popolna zmes vseh sodelujočih in ne kriči zgolj Thou ali Emma Ruth Rundle. Od slednje največkrat pričakujemo melanholične postrockovske balade, od prvih pa mastne sludgeovske popevke in v May Our Chambers Be Full to tudi dobimo, popolno zblendano kot jutranji smoothie. 

Album gradi sedem različno dolgih skladb, ki se na prvi posluh popolno spajajo v druženju Emminega in Brianovega vokala, čeprav se v ozadju skriva še vse kaj drugega. Celotna zasedba je z Emmo vred namreč štela kar štiri kitariste in dva tekstopisca, šlo je torej za kar precej prelivanja idej, kar je moralo biti naporno - sploh glede na to, da si zaradi bivanjske razdalje niso mogli privoščiti neštetih srečanj, saj Emma trenutno biva v Louisvillu v Kentuckyju, Thou pa prihajajo iz Louisiane.

Po večkratnem poslušanju se že težko odločimo, kateri komad bi najprej izpostavili, saj ima vsak izmuzljivo kakovost, ki ga naredi izjemnega in zapomnljivega, a kljub temu bi lahko izpostavili zadnji komad The Valley. Gre tudi za najdaljšo skladbo na albumu, ki prefinjeno zaobjame cel album in je popoln komad za konec poglavja, ki je poprej v nas prebujalo premnoge občutke, najsi gre za veselje ob igrivosti komada Monolith ali predajo ob razorožitvenih rifih komada Out Of Existence. The Valley zaključi v velikem slogu, s klasično postrockovsko strukturo, ki se v komadu stopnjuje od umirjenega začetka do razplamtelega konca, ko udarijo kitare, se ojača ritem in se Emmin in Brianov vokal prepleteta tako čutno, da oh. Nekaterih stvari se ne da opisati z besedami.

May Our Chambers Be Full se bo zagotovo vpisal v anale naše mini alternativne metalske scene, saj je izjemen tako zvočno kot kontekstualno. Skromnost in užitek ob igranju in soustvarjanju glasbe, ki se ju čuti ob poslušanju albuma, so tisti dodatni faktor, zaradi katerega radi vedno znova obiščemo koncerte oziroma si v času covida-19 zavrtimo plato Thou in Emme Ruth Rundle.