ENTHEOGEN: Moons Of Jupiter

Samozaložba, 2013

Plinski orjak Jupiter že od nekdaj bega različne ume, prebuja domišljijo in temu primerno predstavlja ne samo odličen motiv za razširjanje neke določene teme ali tematike, ampak včasih tudi sam deluje kot belo platno ali prazen list papirja, na katerem se v življenje prebudi neko umetniško delo. Na likovno umetnost se ne spoznam preveč, zato ne morem podati primera. V pisani umetnosti je Jupiter begal predvsem znanstvenike v zgodbah Arthurja C. Clarka, kar se je preneslo tudi na filmska platna. V glasbeni umetnosti recimo vsekakor ne moremo mimo Gustava Holsta in njegove suite za veliki orkester, naslovljene Planeti, kjer je Jupiter poimenovan kot prinašalec veselja, v ekstremnejši glasbeni umetnosti pa recimo ne prek trenutno zadnje plate floridske progresivne death metal zasedbe Atheist, enostavno naslovljene Jupiter. A če se Holst naslanja predvsem na svojevrstno grandioznost, Atheist pa na surovost in kompleksnost, se domači Entheogen najdejo ravno nekje vmes.

Entheogen je zasedba, ki že štiri leta ustvarja glasbo, ki se površnemu poznavalcu te scene, kamor se moram žal za zdaj uvrstiti tudi sam, naslanja na temelje, ki so jih po eni strani postavljali Neurosis, mogoče v določenih odsekih celo Melvins ali Crowbar, po drugi strani pa na popularnost, ki jo je scena dosegla s prebojem raznih Mastodon in njihovih klonov. In ta zasedba je lani končno uresničila prvenec, ki je – kot piše na njihovem Bandcamp profilu – tematski album, inspiriran z misijo Galilea, vesoljske sonde, ki so jo proti Jupitru izstrelili leta 1989. Ker gre za zvočni prikaz različnih faz misije, so temu primerno tudi posamezni segmenti plošče med seboj različni, o čemer se boste tudi kmalu prepričali sami.

Čeprav je prvi komad naslovljen Venus, ne pričakujte neke laganice, saj se po krajšem, zadušenem »build upu« stvar razvije s tako dobrim in močnim riffom, da bi še sam riff master Tony Iommi iz Black Sabbath rekel, da je zakon. Nato pa iz sludge metalskega uvoda stvar preide v nekakšno zasanjano pokrajino, kjer si roke podajajo sempli, postrockovsko obarvane kitare in navidez kompleksen boben. Pa niso minile niti prve tri minute prve pesmi. Prve pesmi od sedmih, prve tri minute pa od kakšnih 45 minut trajanja celotne plošče.

Tako bi lahko površno opisali celoten album, ki pa kljub temu da raziskuje tako bogato in kompleksno temo in se v marsikaterem pogledu naslanja na žanr, katerega eno močnejših orožij je repeticija, dejansko sploh ne traja tako dolgo. Krajši je od večine opus magnusov, ki so jih zadnja leta izdajali recimo Mastodon ali Neurosis, kakšnih odisejad tipa Godspeed You! Black Emperor pa tukaj sploh ni za pričakovati. Moons Of Jupiter se po dolžini, dinamiki in sposobnosti v navidez kratkem času izraziti več eonov dolge teme, bolj naslanja na kakšne bende iz založbe Relapse, ki so ostali v senci bratov, ki so iz omenjene založbe slej ko prej spizdili h kakšni Warner Music Group. Ti so, kot vemo, lahko v parih minutah izrazili vse. In to je recimo ena stvar, ki Moons Of Jupiter loči od večine plat iz tega danes precej razvejanega žanra, ki miksa sludge, post rock, noise rock, mathcore in podobno.

Druga stvar so sami komadi. Najprej je tu njihova prej omenjena dolžina ali bolje rečeno kračina. Zdi se, kot bi plata minila v trenutku. Večina komadov se namreč giblje tam okoli štirih ali petih minut, kar pomeni, da bodo tudi tisti, ki jim gre predolgo trajanje nečesa krepko na živce, lahko ohranili svoj fokus od začetka do konca. Ampak to bodo, roko na srce, že itak lahko storili – pa ne samo zaradi relativne kratkosti komadov, temveč tudi predvsem zaradi bogate glasbene slike, ki jo ponuja ta kvintet.

Moons Of Jupiter je hkrati tour de force kompleksnih bobnarskih ritmov, močnih kitarskih riffov, eskapad white noisa, semplov in občasno kaotičnega miksa subtilnih pridihov težkega bas tona in mistično obarvanega saza, kot je prijetno obarvana romantična večerja nežnih strunarskih sanj in tonov, ki namesto groze vzbujajo lepoto, notranji mir in občutek, da pripadate nekemu smiselnemu in višjemu, univerzalnemu, če hočete, ustroju Kreacije. In to tudi, če ob tem ne kadite trave ali jemljete drugih, spiritualno razširitvenih substanc. Ni torej niti najmanj čudno, da so Entheogen med člane benda navedli tudi možakarja, ki je poskrbel za sam zvok plate. In vokal se dejansko pojavi v le enem komadu, tam pa je – iskreno rečeno – eden slabših in bolj nezanimivih vokalov, kar sem jih slišal, in sem temu primerno hvaležen, da se pojavi v le eni pesmi.