EVE RISSER: Des Pas Sur La Neige

Clean Feed, 2015

Malo po tem, ko se je devetnajsto stoletje prelomilo v dvajsetega in so v modernističnih praksah pogosto še vedno odzvanjali sledovi romantike ter se je, obratno, v tedanjem romanticizmu že svetil modernizem, je Claude Debussy zložil kratko in melanholično kompozicijo, naslovljeno Des pas sur la neige oziroma Stopinje v snegu. S tem naslovom je namigoval na vizualni in atmosferski korelat te solo klavirske skladbe, v kateri se med tišinami posejani toni zde kot stopinje, ki jih počasi ponovno prekriva sneg.

Pianistka Eve Risser se je dobrih sto let pozneje spet lotila iste tematike. Spomladi letošnjega leta je pri založbi Clean Feed izdala solo album, ki je prav tako naslovljen Des Pas Sur La Neige in ki se na po svoje podoben, impresionističen način ukvarja s slikanjem krajine. Tudi krajina je nekoliko podobna – zadušena, prostrana in samotna. A je prekrita s snegom, ki je prej siv in rjav kot bel, ter posejana s koraki in stopinjami, ki bolj kot o otožnosti govorijo tudi o upajočem nemiru.

Eve Risser smo na frekvenci Radia Študent že predvajali in daleč najbolj entuziastične obravnave je bila deležna v rezoniranju njenega klavirskega tria in projekta En Corps. Tudi tam se bavi z nekaterimi glasbenimi temami, ki so ključni elementi nocoj predstavljenega albuma; grajenje in zbiranje napetosti, delikatno vzdrževanje energije tik pred njenim izbruhom, hipnotična repetitivnost in počasno sosledje organskih niansiranj materiala. Ta material je bil pri triu zelo krepak, telesen, celo seksualen.

Na solo plošči je drugače, skoraj celotna plošča je odigrana v pianissimo in Risserjeva tu postopa v kontemplativni samoti. A ta samota ni samota tonov in prav tako Debussyeva tišina snega tu ni tišina, marveč je to prepletanje vsakovrstnega šuma, v katerega se celo toni prebijejo bolj poredko.

Glasbenica namreč klavir uporablja v vsej njegovi fizični potencialnosti in v glasbi se plastijo zvenenja prepariranega klavirja in tako imenovanih razširjenih tehnik. Drega v drobovje inštrumenta in vanj polaga predmete, strune ozvočuje z električnim lokom, drgne lakirano površino klavirja. Ta postane pravi mali orkester in obenem deluje kot kontrabas, synth, cirkularna žaga, dromlja, harfa, čembalo in baterija perkusij. In klavir. Vse te plasti so postavljene previdno in subtilno, vseeno pa iz njih občasno zavejeta urgentnost in skoraj industrialna grobost.

To spektralno in senzorično razkošje, ki se ga od solo albuma lahko le redko nadejamo, je sicer zgolj formalna pritiklina, ki pa - tudi zaradi tehnike snemanja z več mikrofoni - daje albumu močan pečat prostorskosti in materialnosti. V tej se sproščata zdaj toplina lesenega telesa, zdaj hlad jekla strun, prepletata se in razpletata  ter soustvarjata intenzivno, skoraj ritualistično poslušalsko izkušnjo. S filmsko sugestivnostjo in s počasi razvijajočimi se ostinati, pa z mnogimi malimi atonalnimi piski in škrtanji se pod površino glasbe nabira energija, ki jo lahko skorajda čutiš pod kožo in ki prasketa kot elektrika – in ki z nekaj romantične misterioznosti vseeno govori predvsem o tihih, kmalu zakritih stopinjah v snegu.