Fantastic Negrito: The Last Days of Oakland

Blackball Universe, 2016

Tokrat v Tolpi bumov poslušamo album The Last Days of Oakland izvajalca Fantastic Negrito. Za tem imenom stoji Xavier Dphrepaulezz, isti človek, ki je v devetdesetih letih podpisal večmilijonsko pogodbo z Interscope in pod imenom Xavier izdal pop album The X Factor. Album »novega Princea« se ni prijel in po hudi nesreči, po kateri je za nekaj tednov ostal v komi, je založba z njim prekinila pogodbo. Kasneje je ustvarjal v manjših projektih, kot so Me and This Japanese Guy, Blood Sugar X in Chocolate Butterfly, a je po nekaj letih glasbo popolnoma opustil. Šele z rojstvom otroka ga je potegnila nazaj in obrnil se je k tistemu spominu iz otroštva, ki ga nikoli prej ni jemal resno, k bluesu. Začel je z igranjem na ulicah domačega Oaklanda, kjer je bil dobro sprejet, zato je poskusil še v San Franciscu, kjer naj bi bila publika bolj zahtevna. Tudi tam mu je uspelo in ena glavnih prelomnic v karieri Fantastic Negrita je nastop na koncertu NPR Tiny Deska. Nato je izdal samonaslovljeni EP, ki je že vseboval značilne elemente, kot jih slišimo na albumu The Last Days of Oakland.

Album se začne z uvodnim kolažem na videz naključnih izjav o Oaklandu, v ozadju pa že igra akustični blues. Nadaljuje se z bolj rockerskim Working Poor, prvim uradnim najavnim singlom plošče, ki se ukvarja s socialnimi problemi Oaklanda in z vse višjo ceno življenja v mestu, ki delavsko prebivalstvo odriva na obrobje. V About a Bird, osebnoizpovedni soul pesmi, eni boljših na albumu, Xavier pokaže, da ima res odličen vokal in že nam je jasno, da je prepletanje kitare, orgel in klavirja eden izmed ključnih elementov albuma. Scary Woman je hitrejša, bolj plesna in lahkotna kompozicija. Tej sledi ponoven kolaž izjav ljudi, ki govorijo o kontaktu s policijo oziroma z oboroženimi roparji. Ta izkušnja ni tuja niti Xavierju, ki se je v preteklosti že znašel s pištolo na temenu glave. Odnos policije do črncev v Ameriki pa je povsem druga zgodba, ki je v teh dneh še toliko bolj aktualna. »What DO you do?«

The Nigga Song je v prvem delu glasbeno mogoče ena šibkejših kompozicij na albumu, a gre v tem primeru za emancipatorno pesem, ki razkriva težave črnske skupnosti v Združenih državah Amerike. Na sredini, pred prelomom komada se spet posluži posnete izjave: »My momma and daddy got killed by Ku Klux Klan, I was about eight years old.« Edina priredba na albumu, če ji lahko sploh tako rečemo, je tradicionalna pesem In the Pines, ki so jo med drugim posneli blues glasbenik Lead Belly v štiridesetih letih in Nirvana na prelomu osemdesetih v devetdeseta. Sedaj jo je Fantastic Negrito priredil tako, da je relevantna za današnje čase. In čeprav bi za ta komad lahko rekli, da je že »zlajnan«, se na albumu The Last Days of Oakland zdi še kako svež. Morda to naredi Xavierjev močni soul vokal ali premišljeni aranžma, najbrž pa kar kombinacija obojega.

Na Hump Thru the Winter je čutiti vplive hiphopa devetdesetih, a naslednji komad najbolje pokaže bistvo Fantastic Negrita. Xavier, ki se po svojih besedah še zdravi zaradi narcisizma, je Lost in a Crowd napisal o ljudeh, ki jih je opazoval, medtem ko je igral na ulici. Eden vidnejših elementov te pesmi, pa tudi mnogih drugih z albuma, je melodično mrmranje v stilu črnskega gospela. Dobro izpade tudi kontrast med korakajočimi bobni, poudarjenimi na prvo in tretjo dobo, ter lahkotnejšimi v drugem delu, v katerem pogosto slišimo samo plosk na tretjo dobo.

Tej pesmi, s katero je Fantastic Negrito zmagal na natečaju Tiny Deska, sledi še zadnji intermezzo, kratki El Chileno, v katerem je v ozadju telefonski pogovor, vsebine katerega ni mogoče razbrati, razen tega, da je v španščini in da govori o muziki. Sledijo še tri osebnoizpovedne pesmi. The Worst je bolj lahkotna, medtem ko se Rant Rushmore, ena izmed boljših pesmi na albumu, ukvarja z osebnimi odnosi. Refren »Bitch eat my cancer, then I'll know we're really dancing« dobro ponazori, kako se trdnost nekega odnosa lahko presodi šele po slabših plateh le tega. Zadnjo pesem Nothing Without Me bi lahko pripisali tudi pokojnemu Garyju Mooru, če bi vsebovala kakšno epsko kitarsko solažo. Ponuja dober, umirjen zaključek albuma z ženskimi spremljevalnimi vokali. Morda lahko deluje malo generično, a Xavierja rešuje odličen vokal.

The Last Days of Oakland bi lahko bil najboljša vrnitev h koreninam, ki to sploh niso. Fantastic Negrito je človek, ki je doživel že zelo veliko in se končno našel v glasbi, v kateri se tudi sam dolga leta ni videl. The Last Days of Oakland premore vse osnovne prvine bluesa in gospela – ploskanje, »melodično mrmranje«, osnovni ritem in falzete, a hkrati z moderno produkcijo, vplivi neo soula in hiphopa ter relevantnimi tematikami ohranja ravno dovolj svežine, da ni slišati že prežvečeno. Res fantastično.