Fatter: Demo mode

Recenzija izdelka
28. 12. 2020 - 19.00

ŠOP Records in Downtown Recordings, 2020

 

V času, ko je po nekaterih teorijah svet doletel konec postmoderne, konec konca velikih zgodb, ob spektakularnem padcu dveh njujorških nebotičnikov na TV-prenosu v živo, sta na globalnem Zahodu oživeli kar dve veliki zgodbi. V eni je miroljubni demokratični Zahod ponovno dobil svojega globalnega nasprotnika, ki se je utelesil v podobi islamskega terorista talibanske skupine, ki je sicer v izvirniku izpeljanka in pomeni študenta. V drugi je zahodna meščanska mladina ponovno odkrila že izumrlega razrednega sovražnika, ki se je utelesil v teoriji Imperija, ta pa v ZDA, ki so vodile vojno iz ravnokar omenjene prve velike zgodbe. Ni minilo veliko časa, ko sta se obe veliki zgodbi združili v fikciji, v drugem delu japonske filmske distopije z naslovom Battle Royal. V filmu se del mladih protagonistov, potopljenih v brezupen svet borbe vseh proti vsem, v katero jih silijo družbene elite, zateče v zadnji košček sveta, ki so ga grozote odraslih očitno pozabile pokvariti. V genialno slabem filmskem zaključku se ta svet, kjer so ljudje nepokvarjeni, čisti in v stiku z naravo, utelesi v afganistanski puščavski postojanki, v nekaj bradatih možeh na kamelah, ki smo jih takrat bili vajeni gledati kot popularno novičarsko upodobitev samomorilske teroristične grožnje. Kaj ima vse to opraviti z glasbo, ki bo kmalu sledila?

Predbožično – v mrtvo.
 / 22. 12. 2020

Na prvo žogo toliko, kot imata Biga Vileda in MC MC opraviti s Škocjanom, Škocjan pa s Kabulom, glavnim mestom Afganistana, nekdanjim utelešenjem globalne bradate grožnje, ki pri Fatter odmeva v komadu Škocjan Kabul. A nekaj zabavnih nesmislov in absurdnih povezav se v neobremenjenem asociativnem loku zlahka splete v pomenljivo naracijo. Ta je na drugo žogo vpeljana skozi še nekaj očitnosti na skrajno površinski ravni. Kabul iz prej omenjene uporne puščavske idile in Škocjan v združitvi Posavca in Podgurca sedeta skupaj, skoraj kot fatr na matr v pregovorni slovenski disfunkcionalni familiji. Brez pretiranih manifestov bomo namreč v Fatter uzrli ne preveč premišljen odsev mitologije nekih kamniških niti-ne-tako mladcev, ki so za trenutek razburkali osebje tega medija s svojo avtentično in spontano upornostjo tedaj sveže lokalne subkulture. Člana Fatter, ki sicer ravno tako sodita med ne-več-tako-lepo osebje tega medija, v takratni bitki mnenj glede kamniške subverzije interno nista zavzela odmevne pozicije, a kot je nekoč dejal moder mož: kar je potlačeno v misli, to se vrne v telesu. Kaj točno je tisto, kar se vrne v lepo rejeni materiji, s tem naj se ukvarjamo drugi. Ni problema!

Za nekaj lepo uspelimi forami, ki se najprej vrtijo okoli že omenjenih in tudi neomenjenih besednih iger, tiči tudi nekaj resnosti. A kakor dobro uspelo foro na eni strani čaka past množenja nesmislov do te skrajnosti, da vse skupaj postane le še prazen gag, se na drugi strani lahko izteče v nekakšno izgubo distance do sebe, do točke, kjer se nehote vzame preveč zares. Kot neglasbeni primer te druge nevarnosti pade na pamet kratkotrajno ljubljansko poveličevanje domnevne subverzivnosti podaljšanih dopaminskih vikend afteric, ko želi subjekt svojemu utrujenemu hedonizmu dati smisel s povprečno poezijo ali polteoretsko esejistiko.

Pred tovrstnim iskanjem novodobne urbanosti Fatter raje pobegneta v konstrukcijo lastne škocjanske avtentičnosti, ki v večji meri drži nit plošče vsaj v prvi polovici. To posrečeno otvori daljši odlomek iz filma Dolina miru, ki otroški pogled na vaško idilo dežele brez vojn zoperstavi karikirani podobi dihotomije med urbanim in podeželskim svetom, to pa v nadaljevanju polnijo bolj ali manj posrečene domislice. Te se bolj kot na poglobljeno dodelanost zanašajo na preigravanje omenjene dihotomije ali dramaturgijo obeh likov, za katero se tudi sicer skrivata pijanski figuri dveh besednih spretnežev brez intelektualnih namer. Podoba, ki se nekje proti sredini počasi izpoje, do konca pa jo reši še nekaj potencialnih hitov, ki naslavljajo predvsem nek trenutek v ljubljanskem klubskem ponočevanju, ter domiselna, pa četudi minimalistično trešerska raba podlag.

V tem trenutku bi se Biga Vileda in MC MC težko pojavila kje drugje kot pod okriljem vsesplošnega gostoljubja ŠOP Records. A če si Fatter še lahko zamislimo na kakem od šopovskih podtalnih žurov, pa nanj vendarle prihajata tudi v trenutku, ko ob kvantiteti njenih varovancev raste tudi njihova kvaliteta. To pa je posledično tudi okolje, ki škocjanskemu crap trep paru zastavlja bistveno vprašanje: ali bo njuna fora prenesla kontinuiteto naslednje plate, ne da bi se iztekla v slabo ponovitev sicer nekaj več kot le solidnega Demo mode, ali še slabše, ne da bi se Fatter preprosto začela jemati resno? Njun projekt živi že tretje leto, v slabem letu karantene je bilo dovolj časa za samozdravljenje s sarkazmom, domača politična komedija pa je v tem času zagotovo tudi dala material še za dodatno uživanje ob snetih podlagah.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness