FISH IN OIL: SVE ĆE BITI U NAJBOLJEM REDU

FISH IN OIL: SVE ĆE BITI U NAJBOLJEM REDU

Recenzija izdelka
17. 2. 2019 - 19.00

Metropolis Records, 2018

 

Pred nami je četrti album beograjske zasedbe Fish in Oil. Potem ko so njen dvojni album 3 ključa leta 2016 preštevilni žurnalistično nonšalantno in razvpito – a, med nami povedano, nič kaj dosti odmaknjeno od resnice – razglasili za »mojstrovino«, so bend seveda postavili v malce mučen položaj, a se je ta, kakor že tolikokrat, znašel dovolj dobro. Tovrstne bombastične označbe, kakršnih v glasbeni industriji (bodisi upravičeno ali zgolj površno in frazersko) kar mrgoli, so navsezadnje kakor narejene tudi za to, da se vidi, kdo je iz pravega testa in je z »izdajo kmalu po mojstrovini« zmožen premagati ekspresijo javne promocijske govorice in samega sebe.

Fish in Oil delujejo že četrt stoletja. Začeli so skromno, kot »mladeniška skupina za skupno in koristno preživljanje prostega časa«, šele sčasoma so postali neločljivi godbeni in siceršnji prijatelji. Pravzaprav so si v skromnosti vzeli tudi precej časa in prve posnetke izdali šele leta 2012, po devetnajstih letih skupnega muziciranja. V jazzu zgodovinsko to ni nič nenavadnega; mirno in predano vlaganje v prihodnost se prej ali slej vrne kot materializacija nekdaj komaj opazne rasti. Leta, ki se skoznje nabira snov, leta sporadičnih klubskih nastopov so bila očitno tudi leta, ko se je intenzivno delal, iskal, gnetel zven. Ta je bil že prej izrazito nagnjen k novi muziki iz New Yorka, a je mahoma prejel originalnejše odtenke. Če smo za Fish in Oil še pred nekaj leti govorili, da so newyorški adepti, so zdaj precej suverenejši, v gradivo, ki ga radi pletejo s funky, blues in soul elementi, so namreč posadili še več surfa. Zanj je prepogosto značilno, da utegne biti tudi v svojih instrumentalnih momentih okorel spričo neskončnega ponavljanja riffov in tehnik z zabavnega začetka šestdesetih, a ko se kdo dejansko poglobi v njegove tančine, je izid lahkoten, gibek, cool, sčasoma tudi poln unikatnih nadrobnosti – Fish in Oil so v krasnem, duhovitem pozibavanju med pihalsko (Dušan Petrović) in strunarsko (Bratislav Radovanović) pretenzijo naposled zajadrali svoj lasten val. Za nagrado je k njim med promocijo tegale albuma na beograjskem festivalu jazza oktobra lani prisedel sam vrhunski mojster surfa in kajpak drugih reči – Marc Ribot. In če je bend prav do Ribota še malo pred tem pestoval strahospoštovanje, mu je zdaj zelo odleglo: učna leta so potrjena, zamah je razprt, pričakovanja pač še večja.

Odgovor, ki ga Fish in Oil ponudi na prejšnjo »mojstrovino«, je pameten in nepretenciozen. Odločili so se za romantiko tistega tipa, ki koketira s filmsko glasbo, v tem primeru bi lahko rekli, da pospremi imaginarij, ki je mestoma nekakšen film noir, še več pa je fingirane melodrame. In res, če zadevščino primerjamo, vzemimo, z Rainerjem Wernerjem Fassbinderjem, strastno zavezanem melodramskemu načelu, zapazimo, da se tisto, kar Fassbinder počne s kadriranjem iz osupljivih, nepričakovanih kotov, tukaj prezentira skoz glasbo. Fassbinderjevski nepričakovani koti so v primeru Fish in Oil izjemno mehki, a odločni, lahko bi rekli naravni prehodi v tempih. Formalno jih obvladujeta oba tolkalca (Tom »Feđa« Franklin za bobni in Veljko papa Nik Nikolić s perkusijami), ki jima po vsebini nikakor ni tuj preplet med Bližnjim vzhodom in črnim Atlantikom, s čimer celoti podelita krasen kozmopolitski kontekst. Ker je polovica benda aktivna tudi v world music zasedbi Naked, s katero ima dodobra naštudiran predvsem južni Balkan (Makedonijo) in z njim neparno metriko, so prestavljanja še dodatno igriva. Tudi rockerski in punkerski pasusi so utemeljeni, predvsem pa zelo daleč od preproste fusion oznake, kamor diskografija tako rada uvršča Fish in Oil. Opravljajo namreč vsebinsko nalogo, ki film in njegovo romantiko osvetli še s te plati, s čimer se naloži zelo dobrodošla nova plast. Prav vsebina oziroma, v glasbenem jeziku rečeno, natančna dikcija in artikulacija, ki pripoveduje svojsko zvočno zgodbo, je že dalj časa nepogrešljiv adut tega benda. Ko k temu dodamo še izbrane naslove posamičnih komadov, vidimo, da četverica misli zares. Sproščeno in uživaško zares. Nobenega virtuozenja ni zapaziti, nobenih praznih mest, s svojo nezgrešljivo neuvrščeno jazzovsko držo se Fish in Oil zlahka postavijo med intrigantnejše bende v tako imenovani regiji, prikladne tako za klubsko štimungo kakor za večje festivale. Dodati velja, da je založba Metropolis Records, sicer zelo nagnjena k alternativi, hip hopu, novemu novemu valu, novemu rocku in postjugoslovanskemu zvoku, prav z vztrajanjem pri izdajah Fish in Oil pokazala dovolj strumno potezo. Take sorte jazz mora namreč z ene strani parirati množičnejšemu straight ahead pristopu, z druge pa še odpravljati znane predsodke, ki jih, kar zadeva jazz, širše glasbeno občinstvo kar goji in goji v nedogled …

Na prejšnjih edicijah so Fish in Oil v goste povabili pianista Bojana Zulfikarpašića in Matija Dedića, tokrat se jim v dveh štiklih in z lokovanjem na kontrabasu pridruži Pavle Popov in drzno dopolni siceršnjega živahnega električnega basista in kontrabasista Branislava Radojkovića. Štirje albumi v šestih letih, med katerimi je eden dvojen, nam postrežejo z žlahtno kompozicijsko prakso, ki ima očitno še dovolj diha in ambicije, da se spet prekobali v kaj svežega. Člani Fish in Oil namreč šele prihajajo v tista najboljša godbena leta, kar pomeni, da se utegne obdelana snov prestaviti v še kak poseben svet. Naslednji album tako pričakujemo še nestrpneje kot smo tega.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness