Fret: Because of the Weak

Recenzija izdelka
7. 10. 2022 - 19.00

L.I.E.S. Records, 2022

 

Pogovor pred koncertom v Gala hali
5. 2. 2009

Glasbenik Fret je ljubiteljem ekstremnih žanrov morda bolj poznan po rojstnem imenu Mick Harris. Za tiste, ki svojega znanja o ekstremnejših metalskih podžanrih še niste preveč izpilili, pa lahko povemo, da gre za osebo, ki jo vsi sovražniki dretja krivijo za nastanek enega gnusnejših metalskih podžanrov – grindcora. Med žanrskimi praočaki grindcora so namreč še vedno delujoči Napalm Death, v katerih je Harris po bobnih udrihal med letoma 1985 in 1991. Najprej se je sicer potegoval za mesto bendovega vokalista, kar mu ni uspelo. No, kaj drugega lahko naredi ranjena vokalistična duša, kot da se izza mikrofona premakne za bobne in z njimi poimenuje nov glasbeni žanr? Če ne drugim, je to uspelo vsaj Harrisu v šestih letih delovanja v zasedbi. Pod njegovo ritmično taktirko je bend začel višati udarce na minuto do točke, ko so mediji njihovo glasbo opisali kot »streljanje z avtomatsko puško«, ki mu skušata slediti basist in kitarist, Mick, ki je idejo za slog bobnanja dobil pri zasedbah Coil in Skinny Puppy ter jo malce priredil, pa je novonastalemu zvoku prikoval ime grindcore.

Scorn, 30,000 Monkies, Witch Trail, Bestial Mouths, Coilguns, Kal Marks, Boy Harsher
 / 7. 12. 2019

A ne pišemo o Harrisovem metalskem drgnjenju, čeprav bi po naslovu in artworku plate lahko sklepali tako. Ko je glasbenik zaključil svojo pot v bendu Napalm Death, je bobne zamenjal za mašine širnega elektronskega glasbenega spektra. V duetu z Nicom Bullenom, basistom in pevcem svojega nekdanjega benda, je zaštartal projekt Scorn, ki je bil nekakšen hibrid med težkometalsko in dokaj eksperimentalno elektronsko glasbo. Poleg omenjene zmesi sta člana zasedbe pionirja tudi v bolj temačnih in industrijskih zvokih duba, s čimer sta vplivala na kasnejši razvoj vsem znanega dubstepa. Bullen je sicer projekt po nekaj letih prepustil Micku, temu pa trideset let ustvarjanja elektronike še ni dovolj. Pod novim vzdevkom Fret je namreč pri založbi L.I.E.S. po dveh krajših EP-jih izdal svoj prvi dolgometražec, imenovan Because of the Weak.

V slabih petdesetih minutah nam plata postreže s Fretovim značilnim temnim zvokom in zvrstjo, ki so jo pri založbi poimenovali tipični black hole industrial techno. Distorzirani zvoki, vokalni izvlečki in udarci se mešajo z nasilnimi, breakbeatovsko navdihnjenimi ritmi bas bobna, ki v nasprotju z, recimo, normalnejšmi podzvrstmi industriala posamezne komade sučejo vsaj z na videz nekoliko nižjo hitrostno dinamiko. Harrisa, kot je znano, že vseskozi privlačijo brutalnejše zvrsti glasbe, kar se seveda prevede tudi na tokratno plato. Ta je za poslušalstvo, katerega uho ni preveč vajeno neznanih podzvrsti techno glasbe, nedvomno težje prebavljiva. Temu pa bi lahko kljubovali številni shirani podtalci, ki jim plesne korake na industrialnih rejvih dirigirajo DJ-ji kova Waffensupermarkt, Schwefelgelb, Anethe in podobnih, ki v ušesa zbodejo kot malo trši, še posebej zaradi ritmov, bolj urnih od Fretovih.

Grindcore veterani še vedno z obilo integritete
 / 30. 11. 2020

Če smo že prej omenjali mnoge Harrisove glasbene projekte, se nam ne sme izmuzniti solističen ambientalni projekt, ki ga je skoraj dve desetletji fural pod vzdevkom Lull. Temu je treba nameniti nekaj besed zaradi žanra, s katerim se ukvarja. Pri njegovi ambientalni glasbi namreč velikokrat poslušamo melodije z dokaj malo variacije, ki pogosto trajajo v nedogled. Tako nekako pa se odvija tudi album Because of the Weak. Velikokrat lahko slišimo negodovanje nad repetitivnostjo techna, ki jo lahko v mnogih primerih tudi izpodbijamo, na tej plati pa je to težje. Komadi so dokaj ponavljajoči – med posameznimi skladbami ne slišimo veliko razvoja, po začetku je vse precej statično z izjemo nekaj dodanih zvokov tu in tam, občutek enoličnosti pa poudari tudi dobro razvidno pomanjkanje pavz med skladbami. Preveliki monotonosti se Fret sicer izogne z zanimivimi stopnjevanji in variacijami ter včasih nekoliko nevsakdanjim ritmom, zaradi česar je plata dejansko privlačna. Vseeno pa bi se marsikdo verjetno naveličal daljših rejvov v takšnem slogu. Harris je izbral formo, ki mu ustreza in ki se je na projektu pod imenom Fret tudi strastno oklepa ter z njo ustvarja glasbo, ki je zanj edinstvena in ji je nedvomno zanimivo prisluhniti. 

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.