FYI Chris: Earth Scum

Black Acre, 2021

Dobrih šest let po izidu svojega prvega komada No Hurry, ki jima ga je pri svoji, za butični house specializirani založbi Church objavil Seb Wildblood, sta Chris Coupe in Chris Watson, združena pod imenom FYI Chris, naposled posnela še svoj dolgometražni prvenec, kar pa ne pomeni, da je njun ustvarjalni tempo tako začiliran kot njuna glasba. Vmes sta namreč objavila še deset malih plošč. Te so jima iz domačega, južnolondonskega Peckhama odprla vrata na globalna klubska in festivalska prizorišča, ker pa so ta že dobro leto zaprta, sta ta čas izkoristila za dokončanje albuma. Zanj sta imela na izbiro dve možnosti: prva je bila ta, da po ustaljeni metodi še naprej snemata single in jih nato preprosto zapakirata skupaj, druga pa, da ploščo zasnujeta bolj konceptualno. No, odločila sta se za obe. Po eni strani gre namreč za izbor skladb, ki so nastajale ob različnih priložnostih in v sodelovanju z različnimi soustvarjalci. Po drugi strani pa plošča Earth Scum prav s temi sodelovanji lepo poveže zgodbo FYI Chris, pa tudi z referencami na Peckham, tamkajšnjo sceno in ne nazadnje na glasbene vplive, ki jih dvojec tako prikupno spleta v svoje neobičajne izpeljanke housa.

No, kljub temu da je Peckham središčna kulisa plošče, tako Coupe kot Watson prihajata z manchestrskega severa, toda preko skupnih prijateljev sta se spoznala šele, ko sta se začela družiti in nato še delati v prodajalni plošč in na klubskem prizorišču Rye Wax v Peckhamu. Ko je v to enačbo padel še MPC, s katerim sta rezala in sestavljala vzorce, nabrane s jazzovskih, acid house in postpunkovskih plošč, so se vsi koščki sestavili. Precejšnje pozornosti je bil sicer deležen že njun uvodoma omenjeni prvenec, toda še večji zalet je dvojec dobil po izidu naslednje dvanajstinčnice Back in the Millennium leta 2015. To jima je pri svoji cenjeni založbi Rhythm Section International namreč objavil domačin Bradley Zero in FYI Chris sta se hitro znašla med najatraktivnejšimi predstavniki scene v tej soseski, ki jo je gentrifikacija sicer tudi tam pregnala v podtalje. Ampak tam, predvsem okoli Rye Waxa, je klubsko oziroma glasbeno dogajanje doživljalo nov zalet, hkrati pa je bil vse širše pozornosti deležen tudi FYI Chris, ki je s svojimi načiliranimi, glasbeno radovednimi DJ-seti kmalu razplesaval clubberje na vseh koncih sveta.

Eden od razlogov za to, da je dvojcu relativno hitro uspelo prodreti najprej na britansko in nato še mednarodno prizorišče, je nedvomno že dejstvo, da sta se z glasbo, ki v osnovi sloni na house formatu, širšemu občinstvu prikupila prej, kot bi se mu, če bi ustvarjala v okvirih kakšnega bolj »tečnega« žanra. Sta si pa okvir house glasbe vedno razlagala precej svobodoljubno, kar je privedlo to tega, da so z ušesi zastrigli tudi glasbeni sladokusci in poznavalci klubske glasbe. Žal je prav to tudi razlog, zakaj plošča Earth Scum ob prvem poslušanju pusti nekoliko grenak priokus. Od dvojca, ki si je že na svojih klubsko narezanih dvanajstinčnicah privoščil obilo avanturizma in preizkušanja nenavadnih idej, bi namreč pričakovali, da si bo v obliki albuma dovolil še več radovednosti in predvsem odstopanja od house obrazcev. Toda nova plošča na posluh učinkuje kvečjemu bolj konservativno kot njene male predhodnice. Je pa dvojec za to imel vsaj do neke mere opravičljiv razlog. Ker je dobršen del skladb nastal v sodelovanju z njunimi prijatelji, producenti, emsiji in vokalisti, je glasba pogosto pisana predvsem na kožo slednjih, oziroma – še raje – gre preprosto za kolektivno delo, v katerem Chrisa pač nista želela preglasiti »skupnosti«. Ta je navsezadnje tista, ki oblikuje sceno v Peckhamu, tej pa se dvojec šaljivo pokloni tudi s posameznimi naslovi komadov. Da je bil socialni podton plošče zanju pomemben, pa potrdi tudi zadnji komad, Scum of the Earth, v katerem manchestrski mojster spoken worda Thick Richard, sicer stric enega od Chrisov, zloži angleške proletarske rime v slogu Marka E. Smitha.

Plošča Earth Scum zato morda res ni to, kar smo na skrivaj pričakovali, čeprav je dvojec pri njej očitno imel zelo jasno namero, ki je za nameček v teh čudnih časih dobila še dodatno težo. Toda tudi če odmislimo kontekst, je na njej še vedno najmanj polovica skladb, ki bi zlahka postale dvojčevi samostojni »hit« singli, kakopak v maniri njima ljubega elegantnega housa s primesmi starošolskih brejksov, rejverske nostalgije ali pa nafankiranih in jazzovskih vzorcev.