Gazelle Twin & NYX: Deep England

NYX Collective Records, 2021

Britanska skladateljica in glasbena producentka Elizabeth Bernholz, ki nastopa pod psevdonimom Gazelle Twin, je letos ponovno presenetila z izdajo, ki se ukvarja s prevpraševanjem nelagodja bivanja na britanskem podeželju. S to tematiko se je srečala že leta 2018, ko je izdala svoj tretji album Pastoral, a če je ta zvenel kot techno folkovska pripoved, gre Bernholz z novo ploščo še korak dlje. Izdaja z naslovom Deep England je namreč plod sodelovanja med Gazelle Twin in eksperimentalnim elektronskim pevskim zborom NYX.

Pa gremo lepo po vrsti, Bernholz je kot Gazelle Twin pričela ustvarjati okoli leta 2010, zamisel za projekt pa se ji je utrnila po ogledu nastopa Fever Ray, na katerem so jo povsem prevzeli kostumi – njihova moč in neskončne možnosti maskiranja. Je šolana glasbenica, ki se najbolje znajde znotraj elektronske glasbe, med art popom in industrialom. Svoj prvenec The Entire City je izdala leta 2011 pri lastni založbi Anti-Ghost Moon Ray Records, leta 2014 je sledil drugi album z naslovom Unflesh in leta 2018 do sedaj najbolje kritiško ovrednotena plošča Pastoral.

Bernholz je album Pastoral ustvarjala v specifičnih okoliščinah; rodila je otroka, se iz Brightona preselila v Leicestershire na angleško podeželje, ob tem pa so Britanci na referendumu izglasovali Brexit. Najprej jo je torej šokirala selitev iz liberalnega mesta na konservativno podeželje, ki je že povzročila prevpraševanje o tem, kaj danes pomeni biti Anglež, potem pa so leta 2016 njeni tako rekoč sosedje še izglasovali, da bo Velika Britanija zapustila Evropsko unijo. Pastoral je torej treba brati kot reciklirano delo, ki zavzame obliko klasičnih pastoralnih umetniških praks, a jih hkrati prevrednoti. Če pastoralna umetnost prikazuje življenje na podeželju kot nekaj spokojnega in mirnega, potem ga Bernholz prikaže kot tradicionalistično škodljivega in nazadnjaškega. To se znotraj albuma kaže predvsem v besedilih, katerih navdih so izjave ljudi iz vsakdanjega podeželskega življenja. Večinoma gre za klišejske trditve tipa »ko sem bil jaz mlad, je bilo vse boljše« ali »nihče ne potrebuje več tujcev, najprej moramo poskrbeti za svoje ljudi«. V glasbi se to odraža v posnetih vokalih, ki govorijo eden čez drugega, so vzdušju primerno distorzirani oziroma basovsko podkrepljeni, da zvenijo nekoliko temačneje in v nekoliko živahnejši dinamiki samih beatov znotraj posamičnih skladb. Slednje albumu doda specifično hudomušnost, s čimer Bernholz ostane zvesta vsaj eni britanski praksi – rabi britanskega humorja.

Album Deep England je dobesedno nadaljevanje oziroma razširitev plate Pastoral, s katere celo ponovno obdela nekaj pesmi. A ne gre samo za recikliranje starih skladb in idej, Deep England ne obstoji brez najvidnejše spremembe – sodelovanja Bernholz z eksperimentalnim elektronskim pevskim zborom NYX. Gre za šestčlanski ženski pevski zbor, ki prevprašuje formo tradicionalnega ženskega pevskega zbora, pri čemer si pomaga z elektronsko manipulacijo zvoka. Članice zbora se zgledujejo po praksah Meredith Monk, Holly Herndon in Sunn O))), poleg performativne umetnosti se zanimajo še za zdravilne učinke glasbe znotraj etnomuzikologije in zvočne terapije.

Album sestavlja osem različno dolgih skladb, od katerih so Glory, Folly, Better In My Day, Throne in Jerusalem prenešene s predhodnika. Te sicer res nosijo enake naslove, a se od verzij s plošče Pastoral močno razlikujejo že po kompozicijah. Komadi na predhodniku so nekoliko bolj poudarjali igrivost skozi izjemno dinamično kompozicijo, ki se je pri vsaki skladbi drugače kazala, medtem ko ima Deep England konkretneje zastavljeno kompozicijsko rdečo nit. Bernholz se osredotoči na izgradnjo daljših skladb, polnih elementov zborovskega petja, močno se sliši tudi vplive gregorijanskega korala, srednjeveškega liturgičnega enoglasnega petja. Na eni strani imamo tako vračanje h gregorijanskim napevom, na drugi strani poigravanje z razsežnostjo elektronske glasbe. Vendar Deep England ne predstavlja nič, dokler zborovskega petja ne podkrepijo vokalna manipulacija in drone podlage, s katerimi simbolno omadežuje tradicionalnost klasičnih oblik. Šele to ustvari vzdušje svojevrstne skrivnostnosti in grozovitosti.

Popoln primer tega je hit Fire Leap. Gre za izjemno priredbo skladbe iz filma Mož iz protja, ki se počasi razvija od nežnih in lahkotnih zvokov flavte do končnega agresivnega prepletanja vokalov, ujetih v zanko, ter basovsko podkrepljene drone podlage. Poleg tega se ob pesmi že pojavi izgovarjanje stavka »much better in my day«, ki sicer zaznamuje naslednji komad, kar kaže na dobro povezanost skladb v celoto. Izdajo je tako najbolje poslušati v enem kosu, saj je šele takrat mogoče zaznati moč razsežnosti prepletanja posamičnih tem ter besedil, in komaj s tem se nam razpre njihova demoničnost, peklenskost tradicije.

Peklenskost tradicije je torej tisto, kar podžiga duh Elizabeth Bernholz. Niti naslov albuma ni naključen – ime je namreč dobil po teoriji akademika Patricka Wrighta o globoko zamrznjenem angleškem nacionalizmu. S podobno tematiko se je letos ukvarjala tudi Lingua Ignota s ploščo Sinner Get Ready, ki je pod drobnogled vzela ruralno Pensilvanijo. Pri tem je zanimivo, da na obeh ploščah prevladujejo vplivi liturgičnega petja. Mogoče bo le držalo, da je svoje tekmece najbolje napasti z njihovim lastnim orožjem.

Mešanje tradicionalnega, ki prebudi občutke domačnosti, z elektronsko glasbo, ki doda svojo mero repeticije, povzroči, da skladbe na koncu ostanejo v našem spominu dlje, kot bi jim na začetku pripisali. Že res, da raba liturgičnih pevskih praks v sodobni glasbi morda ne predstavlja novosti, vendar sam način, kako avtorica kombinira različne elemente, predstavlja svojevrstno svežino. Deep England ima očitno tisto nekaj, kar včasih težko razloži, »the it«, tisto, kar zleze globoko pod kožo, v našem primeru celo tako globoko, kot je v Angliji globoka ljubezen do tradicije.