GERMAN ARMY: Kalash Tirich Mir

Yerevan Tapes, 2015

Kalifornijski duo German Army je eden izmed tistih redkih hiperplodnih projektov, ki je v manj kot petih letih delovanja obrodil več kot trideset izdelkov v vseh možnih formatih, med drugim pri založbah, kot sta Opal Tapes in Handmade Birds. Kjub tej množici izdaj pa je danes obravnavan album Kalash Tirich Mir, izdan pri založbi Yerevan Tapes, mišljen šele kot njihov peti pravi dolgometražec.

Že to, da je Kalash Tirich Mir najnovejši del štiri leta konstantno trajajočega toka izdaj, bi lahko postavljalo okvir za razumevanje same plošče. Ta praksa pogostih izdaj je večinoma značilna za bolj robne glasbe, kot je na primer nojz, oziroma za tiste, katerih način nastajanja je bolj eksperimentalen in manj strukturiran, kar se potem odseva tudi v spontanosti njihovega lansiranja. Zdi se torej, kot da med tovrstne glasbe vsaj po nastanku spada tudi German Army. 

Kakšne druge izhodiščne točke za kakšen razmislek, ki stremi k čimvečji objektivnosti, žal niti ni - o skrivnostnem dvojcu German Army je namreč znano bore malo. Tako njuno ime kot nemara tudi ime albuma - Kalash pomeni žara, Tirich Mir pa je najvišja gora Pakistana - nakazujejo nemara celo na politično noto, pa tudi glasbeno so uporabljeni deli določenih tradicionalnih glasb vzhoda, vendar ni znano, kje sta avtorja znotraj teh kultur pozicionirana. Poleg teh pa je tako ali tako moč zaznati še plejado drugih, med seboj na videz nasprotujočih si vplivov.

Prvi dve skladbi denimo delujeta tudi z vidika konvencionalnejših okvirjev kitarske glasbe, Plastic Canyon se, zanimivo, lahko zlahka postavi tudi ob bok kakšnemu izmed klasičnih post pank štiklcev. Vendar pa se takoj po tem album razvije naprej in se vztrajno izmika kakršnimkoli oprijemljivejšim oznakam z eklektično mešanico vplivov industriala, skoraj psihedeličnih kitar ter elementov t.i. world music.

Album vsebuje 14 komadov, znotraj katerih lahko v grobem zapazimo tok od bolj strukturiranih do bolj razpuščenih, raziskujočih form, ki z večinoma govorjenimi vokali izpadejo celo nekako kontemplativno. Sicer vsaj na papirju drzna mešanica vplivov se na koncu zedini v enotnem magičnem vzdušju, zgrajenim iz temačnega dromljanja, vseskozi prevladujoče lo-fi estetike ter nenadnih, a s celoto vseeno integriranih elektronskih prebliskov. 

Za konec menda velja predvsem zopet opomniti na dejstvo, da v današnji Tolpi obravnavamo procentualno zelo majhen delček diskografije German Army, zato zainteresiranemu poslušalcu svetujemo nadaljnje poslušanje, med drugim na primer EP-ja Papua Mass in Preserving Senses, saj kljub relativni avantgardnosti albuma Kalash Tirich Mir morda German Army specifiko svojega izraza kje drugje potisneta še dlje.