GHOSTPOET: Shedding Skin

PIAS, 2015

“For me, I’ve always loved guitar music, and I’ve flirted with the idea of guitar, bass, live drums, on the previous records – there’s a couple of tracks on the last record and a couple of tracks on the first. I was listening to a lot of guitar music – people like Nick Cave and the Bad Seeds, Interpol, Joy Division and The Cure, lots of stuff like that. It made perfect sense to make a record in that direction; it felt like I was at the right mental confidence level to do it. It felt like the natural progression and movement that I needed to make. Not on every record, but it felt like I needed to do something… not drastic but different, to keep me interested.”

Obaro Ejimiwe v intervjuju za DIYMAG

Četudi se rimoklepaštvo Londončana Obara Ejimiwe že od samega začetka občutno razlikuje od klasičnega serviranja verzov, pa so glasbeni kritiki tako njegov prvenec Peanut Butter Blues & Melancholy kot tudi drugi album Some Say I So I Say Light odločno uvrščali med predstavnike alternativnega miljeja sodobnega hiphopa. Že debi iz leta 2011, pri katerem je prevladoval nekoliko bolj eksperimentalen glasbeni izraz, mešajoč vplive trip- in hiphopa ter različnih odvodov sodobne elektronike, podobno pa tudi naslednik iz dvatisočtrinajstega, je v britansko glasbeno sfero prinesel svež veter, ki ga je definiral unikatni, lenobno oblikujoči se bariton. Peanut Butter Blues & Melancholy, izdan pri založbi Brownswood Recordings Gillesa Petersona, mu je med drugim prinesel tudi nominacijo za britansko glasbeno nagrado Mercury, ki pa jo je tisto leto domov odnesla PJ Harvey. Londonski trubadur je bil že v samem začetku torej spoznan za urbanega poeta, ki svoj izraz gradi na podlagi estetskih tendenc slam poezije oziroma govorjene besede. Na njegovem tretjem dolgometražcu Shedding Skin pa je njegov glas postavljen v kontrast z nekoliko okleščeno zvočno podlago, ki jo tokrat, bojda po nasvetu samega Briana Ena, pretežno zaznamujejo kitare in bobni ter mestoma prisotni klavirski, sintovski, godalni in drugi orkestralni vložki.    

Omenili smo že, da njegov glasbeni izraz nikdar ni bil striktno zasidran v estetiki hiphopa in da njegova dosedanja produkcija večinoma odseva eklektičnost sodobnih elektronskih glasb, pa vendar aktualna plata predstavlja viden stilistični preobrat. Kot narekuje že sam naslov, gre pri albumu Shedding Skin za nekakšno levitev, torej menjavo kože, ki jo je doslej večinoma predstavljala na elektronskih zvokih utemeljena produkcija z zgolj občasnimi instrumentalnimi momenti. Z novim albumom in novo kožo se Ghostpoet odreka detajlnim elektronskim krajinam in prostor pušča organskim zvokom svojega koncertnega benda v postavi John Blease, Joe Newman in John Calvert. Kot je sam povedal v intervjujih, gre pri Shedding Skin za kitarski album, kar seveda odpira možnosti za številne primerjave. Ghostpoet se tokrat odreka svojemu označevalcu relativno obskurnega rimoklepača in producenta. Z ambiciozno zastavljenim, delno popovsko strukturiranim albumom se v vlogi klasičnega pripovedovalca in frontmana podaja v širni svet popularnih glasb in tako povečuje svojo prezenco na radarju glasbene krajine.

Diapazon njegovih muzik je zaradi organskosti človeško tvorjenih zvokov širši kot doslej. Podobnost radostno-melanholične atmosfere, ki se gradi in izmenjuje skozi vseh deset skladb, bo plati morda odtegnila nekaj poslušalstva, dejstvo pa je, da prav to vzdušje predstavlja tisti ključni element njegove intimistične poetike. Be Right Back, Moving House prinaša sozvočje naraščajočih akustičnih in električnih kitar, godal ter zasanjano harmonijo njegovega in Smithovega (op. p. Paul Smith, vokalist Britancev Maximo Park) vokala, obetajoč nekaj veličastnega. Na pesmi X Marks the Spot se Ghostpoet z gostujočo vokalistko Nadine Shah podaja v svetove radiju prijaznega alternativnega rocka, zato je singel v smislu njegove levitve morda najbolj indikativna pesem novega albuma. Sicer pa Shah s svojim značilnim glasom bogati tudi najbolj hiphopovsko skladbo na albumu, otožno izpoved That Ring Down a Drain Feeling. Pri naslovni skladbi Shedding Skin, podobno pa tudi pri Yes, I Helped You Pack in Sorry My Love, It's You Not Me, prostor zaobjame še bolj mrakobna atmosfera, ki jo vselej zaznamujejo razgibane ritmike ter blagozvočno odzvanjajoči vokali gostij Melanie De Biasio, Ette Bond in Lucy Rose. V prepletu z njimi se njegovo sanjavo momljajoče recitiranje in občasno petje lenobno vijeta skozi deseterico skladb. Ghostpoet v svojem mestoma nenavadnem »flowu« previdno komunicira z bendom in gradi psihedelično ozračje poznih nočnih ur.     

Njegova krhka poetska persona s tretjim dolgometražcem pridobiva na samozavesti, kar odražajo tudi še vedno zasanjano melanholična, a vse večkrat pozitivno nastrojena osebnoizpovedna besedila. Levitev, pri kateri Ghostpoet ohranja svoj enkratni glas, tako prinaša novosti tudi v polju njegove pretežno ljubezenske in eksistencialistične lirike, v kateri tokrat obravnava tudi teme brezdomstva, revščine, duševnih motenj in družinskega nasilja. Prej bolj pogosta metaforika se umika preprostim pesniškim figuram, tematsko pa besedila izžarevajo nek plamen urbanosti, ujete v londonsko melanholijo. Tretje poglavje v njegovem ustvarjanju kaže Ghostpoeta, ki se približuje samemu sebi in introvertirano strmi v globočine svoje ranjene duše. Obup in melanholija, ki sta zaznamovala prvi izdaji, sta se umaknila, izpraznjen prostor pa je zasedlo upanje. Njegova intimistična odkritosrčnost ustvarja občutek topline, vzbuja zaupanje in nudi empatijo.     

Pripovedovalec Ghostpoet svoj tretji dolgometražec zaključi s presenetljivo radostno skladbo Nothing in the Way, rožnato obarvano klavirsko balado, ki album zaokroži s pozitivno nastrojenimi verzi »When we get up, nothing in the world can stop us«. Čeprav je pri albumu aspekt eksperimentalnosti potisnjen v ozadje in četudi nekatere pesmi v zadnji tretjini albuma ne prinašajo prej ustvarjenega pričakovanja po vrhuncu, lahko njegov poskus stvarjenja »klasičnega« kitarskega albuma ocenimo za uspešnega. Shedding Skin tako predstavlja še en korak naprej v razvoju že sicer afirmiranega in stilistično izoblikovanega umetnika govorjene besede.