Giant Claw: Soft Channel

Giant Claw: Soft Channel

Recenzija izdelka
30. 9. 2017 - 19.00

Orange Milk, 2017

 

Veliko je bilo že napisanega o naši znotraj sodobnega informacijskega ekscesa spreminjajoči se kogniciji. Zdi se očitno, da so, tako zaradi našega praktično neomejenega dostopa do vedno več različnih medijskih vsebin kot zaradi vedno večje hitrosti, s katero brskamo med njimi, njihove posamezne pomenskosti v našem izkustvu relativizirane. Multitasking, v katerega smo indoktrinirani ob hkratnem procesiranju pogovorov, zavihkov in opomnikov, kroji vzorce naših miselnih procesov, ki začenjajo delovati na vse bolj impulzivni ali afektni ravni. Dober primer je denimo hitrostno brskanje za všečnimi glasbami, iz katerih smo na podlagi zgolj nekaj sekund dolgih zvočnih izsekov, preko asociacij sposobni razbirati žanrske, počutnostne in mnoge druge lastnosti komada, jih podzavestno povezati z abstrahirano celoto vseh dosedanjih glasbenih izkušenj in instantno presoditi, ali nek komad ustreza našim vrednotam in ali nam je torej všeč ali ne.

Ob tem se izbistri določena skoraj lingvistična logika, po kateri deluje glasba, katere izraz je očitno odvisen od specifičnih, skozi kulturo vzpostavljenih plasti pomenov. Počutnosti komada razbiramo preko akordov, lestvic, ritmičnih vzorcev in številnih drugih zvočnih lastnosti, ki se znotraj procesa kognicije takoj povežejo z usedlinami vseh posamezniku poznanih glasb ter njihovimi kontekstualnimi vezmi in ohlapnimi asociacijami, zaradi katerih nato znotraj določene kulture delujejo podobno kot jezik. Gre za enega izmed temeljnih procesov, ki je v našem razumevanju in osmišljevanju glasbe prisoten že od nekdaj in za katerega se zdi, da je v zadnjem času vse jasneje izražen. Zlasti, odkar znotraj številnih žanrov spremljamo retromanično recikliranje preteklih trendov, se za posredovanje določenega vzdušja ali sklicevanje na določeno glasbeno obdobje denimo že kar prepogosto izkorišča zvočne karakteristike arhaičnih zvočnih nosilcev: kasetni šum, razpokanost vinila ali pa digitalni glitch CD-jev. Na podoben način so danes praktično vsi asociativno oteženi elementi specifičnih glasbenih gibanj, časovnih obdobij, medijev zvoka in geografskih regij, v sodobni globalni kulturi lahko izkoriščeni za izgradnjo in posredovanje pomenskosti.

Avtorja torej lahko danes v grobem razumemo kot zgolj nekoga, ki izbira med vsemi temi do sedaj vzpostavljenimi glasbenimi elementi oziroma predvsem med njihovimi kulturno pogojenimi pomenskostmi in nato z njimi poljubno razpolaga. A tovrstno pojmovanje zaenkrat verjetno deluje kot preveč nasprotno idealističnemu razumevanju neokrnjenega in neposrednega avtorskega izraza. Danes denimo spremljamo izobilje že dodobra izžetih, na nostalgičnih sentimentih utemeljenih gibanj, ki so v kar največji meri odvisna od kulturnih referenc, ki delujejo na že navedene načine. Kljub temu pa se zdijo nagnjena prej h komformističnemu funkcioniranju znotraj trendovske sistemskosti kot k distanci do referenčnosti in morda tudi nekakšni demistifikaciji avtorstva. Posledično pogosto poslušamo o krizi inovacije in izvirnosti, izražene v zimzelenem postmodernističnem fatalizmu. Vse se je že zgodilo. Kako je lahko danes karkoli sploh zares inovativno?

Orisani procesi kognicije, s katerimi osmišljamo glasbo in posledičen razpad naivnih koncepcij avtorstva, so pomembne tematike v glasbi Keitha Rankina, kakršno ta že kakšnih sedem let izdaja pod psevdonimom Giant Claw, med drugim zaslužnim tudi za danes obravnavano ploščo Soft Channel. Na tej prisotno miselnost zaznamo tudi v etosu kataloga Rankinove, pogosto omenjane spletne založbe Orange Milk, ene najopaznejših in pomembnejših znotraj tako imenovanega spletnega podtalja. V katalogu Orange Milk poleg pisanega nabora muzik drugih avtorjev, največkrat obogatenih z Rankinovimi vedno omembe vrednimi naslovnicami, najdemo tudi veliko večino njegove lastne glasbe. Ta se z vsako novo izdajo korenito spreminja, zaradi česar je Rankina praktično nemogoče umestiti v določen žanr ali ga opredeliti s specifičnim pristopom.

Njegova verjetno še vedno najodmevnejša plošča Dark Web, izdana pod psevdonimom Giant Claw, je bila leta 2014 deležna veliko pozornosti tudi zaradi konceptualnega ozadja, s katero jo je podprl v spremljajočih intervjujih. Na Dark Web je Rankin gradil simpatične, okoli footworkovskih osnov postavljene kompozicije, v celoti sestavljene iz glasbenih elementov, nabitih z asociativnimi vrednostmi, ki so bile verjetno še najbolj učinkovite v privabljanju razmeroma široke publike in vzbujanju zanimanja tako zanj kot za založbo Orange Milk. Njegov naslednji album Deep Thoughts je sicer slonel na sorodnih idejnih zasnovah, a je bil v samem pristopu in posledično tudi v formi popolnoma drugačen. Nelagodno kičaste MIDI simfonije so sicer še vedno zadrževale nekaj asociativnega potenciala, a so s svojim suhoparnim minimalizmom bojda odgnale praktično vse s prejšnjim albumom pritegnjene poslušalce. Deep Thoughts je tako izpadel kot primarno konceptualen album, Rankin pa se je izkazal za presenetljivo s konceptom obremenjenega avtorja.

Konceptualne osnove, na katerih temeljijo Rankinove plošče, so najočitnejše v sami glasbi in so v intervjujih zgolj posredno utemeljene. Kljub temu pa koncept v njegovem delu igra ogromno vlogo, kar je jasno tudi s tokrat obravnavano letošnjo ploščo, ki deluje kot zaključek albumske in idejne trilogije. Drobno nasekljani sampli emotivnih vokalov, simulacije orkestralnih inštrumentov in kompleksni sintetični zvoki v preudarno dodelanem izmenjavanju tu sestavljajo razsežne in razkošne kompozicije. Te se odločno izogibajo poznanim konvencijam pesemske strukture in v vsej svoji maksimalistični prenasičenosti z detajli in asociacijami hkrati delujejo presenetljivo koherentno in urejeno. Rankin skozi eklektično kolažiranje igrivo preskakuje med različnimi sentimenti in vzpostavlja odmik od dominantnih načinov posredovanja pomena ter z njimi povezanih imperativov po koherentni izraznosti.

Raztreščena struktura raznolikih kompozicij in kratkost ali odrezavost velike večine uporabljenih samplov tako dozdevno namigujeta na konfuzno sodobno stanje zavesti, s sopostavitvijo tako širokega razpona samplov pa tudi na globalno kulturo in njen kulturni relativizem. Obenem pa je tu toliko močneje poudarjeno tudi naše prej orisano impulzivno razbiranje izraza v zvoku. Sploh ob poznavanju Rankinovega ozadja se zdi, da želi avtor tu skozi glasbo odpirati tovrstna vprašanja in pritegniti poslušalca k ozaveščanju lastnih kognitivnih procesov. V teh ambicijah pa je Soft Channel potencialno učinkovit tudi brez poznavanja širšega konteksta avtorja; zdi se, da so ideje tu jasno posredovane skozi samo, z asociacijami nabito formo. 

Ključno je poudariti, da tu v resnici ne gre za nova obzorja teorije; sorodne ideje so v različnih oblikah že dolgo del akademskega diskurza. Sploh vzporednice z ideologom samplanja Johnom Oswaldom so zelo na mestu. Gre predvsem za kultivacijo določenih teoretskih vsebin znotraj majhnih segmentov popularne kulture, ki se dogaja s pomočjo spletnega podtalja in založb, kot je Orange Milk. V tem oziru bi bilo zanimivo slišati, kaj bi na Soft Channel porekla sodobna klasična avantgarda, s katero se pravzaprav zdi precej soroden.

Na mestu so sicer tudi primerjave s podobnimi, recimo temu, zvočnimi hiperkolaži, ki jih danes najdemo po različnih koncih interneta. Na pamet nam pade japonski eksperimentator Kenji Yamamoto, med drugim znan kot DJWWWW in njegova založba Wasabi Tapes ali denimo ameriški producent ADR ter mestoma celo Oneohtrix Point Never. Po svoje gre za specifično tendenco v sodobni glasbeni produkciji, ki se morda oblikuje v svojstveno žanrsko obliko. A vsaj zaenkrat si le stežka predstavljamo, da bi lahko postala večji internetni fenomen. Potrebno pa je tudi poudariti, da v odnosu do navedenih in drugih sorodnih muzik Soft Channel izrazito izstopa tako po formi kot je tudi konceptualno daleč najbolj dodelan.

Cinematično izkoriščen zvočni prostor in HD ali raje kar 4K zvočne strukture, ki se v dramatičnih suspenzih poigravajo s tišino, obenem namigujejo tudi na nekakšen futurističen tehnološki optimizem. Ploščo je pravzaprav nujno poslušati na kvalitetnih slušalkah, studijskih monitorjih ali kar v hišnem kinu. Imperativ po visoki ločljivosti in čim več detajlih se zdi tu vzporeden Rankinovemu pogosto ekspliciranemu razumevanju tehnološkega napredka kot tesno povezanega z razvojem umetniških form. Ta pa se po svoje odraža tudi v čudovito bogatih zvokih simuliranih orkestralnih inštrumentalov, subtilno ideoloških v smislu poudarjanja potenciala digitalnega.

Ob poslušanju misli hitro zatavajo k prihodnosti glasbenega ustvarjanja in k pričakovanju virtualne in augmentirane realnosti, hologramskega programja, umetne inteligence ali celo povezave med možgani in računalnikom, ki bodo znotraj procesa ustvarjanja v prihodnosti omogočale neomejeno intuitivnost, ga približale praktično vsakemu posamezniku ter iz estetskega delovanja in izkustva postopoma eliminirale aspekte tehnične podkovanosti, kulta avtorja oziroma do neke mere občo ideologijo, v službi katere je v različnih, bolj ali manj očitnih oblikah, še vedno praktično vsa glasba.

V luči tovrstnih pravzaprav utopičnih vizij se porajajo kompleksna nova polja, ki se jih zdi na mestu tudi problematizirati. Ali je raziskovanje zares lahko ločeno od ideoloških pristopov? Ali je smiselno pričakovati, da bodo ljudje estetska izkustva kadarkoli uspeli ločiti od narativ in kontekstov? Bi odsotnost ideološke linije vodila v končno zgostitev zabavne in kulturne industrije, ki bi bila nato lahko, kapitalu v zadovoljstvo, komodificirana celo ločeno od procesa identifikacije? Ali pa bi po drugi strani konec ideoloških linij v estetiki vodil zgolj v pristen in neokrnjen odnos do zvoka oziroma čutne zaznave nasploh, ki bi lahko bil produktiven tudi znotraj procesov ozaveščanja in refleksije kognitivnih procesov ter s tem tudi olajšal sprevračanje konformističnih potrošniških ustrojev?

A poleg tovrstnih odročnejših vprašanj se ob Soft Channel poraja tudi z njimi povezana, a morda aktualnejša problematika glasbene inovacije v brezupju postmodernega relativizma. Rešitev, ki se morda porodi iz Rankinovega pristopa, ni formalistična, temveč predvsem konceptualna. Soft Channel se ne zdi toliko pomemben zaradi svoje sicer brez dvoma inovativne forme. Ta kot rečeno vsaj zaenkrat verjetno niti nima dovolj potenciala za široko apropriacijo. Pomemben je predvsem zaradi insinuacije paradigmatskega premika v razumevanju odnosa do avtorstva, poslušalskega razbiranja pomenskosti in posredno prenovljenega pristopa k ustvarjanju.

Če lahko v teoriji vsako ustvarjanje reduciramo na zgolj razporejanje kulturno pogojenih asociacij, se v današnjih okoliščinah vztrajanje v delovanju znotraj specifičnega žanra ali evociranju specifičnega počutja zdi vse bolj arhaično. Kulturne asociacije kot kompozicijsko sredstvo tako pravzaprav niso nič zares novega. Tu gre predvsem za to, da so znotraj postmodernega relativizma z aktualno stopnjo informacijske pretočnosti glasbeni elementi lahko osvobojeni svojih izvornih kontekstov, kulturno pogojene asociacije pa so lahko zavestno vpeljane v proces glasbene kompozicije, s čimer se ozavešča in poudarja odnos do standardov sistema ter prevprašuje in obnavlja ustaljene kriterije.

Verjetno znotraj raztresene in fragmentirane sodobne internetne krajine ter prav takšnih razponov pozornosti zaman pričakujemo ekspliciten manifest na poti k tovrstnemu paradigmatskemu premiku, ki se bo posledično, če že, zgodil postopoma, samostojno in razsrediščeno. Zametke kultivacije takšnega premika morda sicer že lahko spremljamo znotraj sodobnega spletnega podtalja, znotraj katerega se številni amaterski producenti lotevajo digitalnega eksperimentiranja z zvokom in gradnje kompleksnih zvočnih form iz predvsem raziskovalnih vzgibov, a rezultati so kljub temu prepogosto žanrski in eksplicitno ideološko zaznamovani. Obenem vse kaže, da si lahko vsaj na obrobjih sodobne kulture v naslednjih letih obetamo še nadaljnjo difuzijo koherentnih subkultur in glasbenih žanrov ter s tem medsebojno relativizacijo posameznih glasbenih elementov in njihovih kulturno pogojenih pomenskosti. Te elemente pa bodo različne ustvarjalne entitete z vsega sveta lahko uporabljale za izgradnjo novih, ne zgolj medžanrskih, temveč postžanrskih kompozicij, značilnih za globalne postsubkulture prihodnosti.

Morda je Keith Rankin danes še najbliže karakterju glasnika sodobnega iskanja neizkoriščenih potencialov in neobljudenih teritorijev zvoka, ki se kultivira izven akademskih krogov in bliže popularni kulturi, a hkrati ločeno od centraliziranih kanalov distribucije. Plošča Soft Channel pa je morda najbliže njegovemu manifestu. 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.