Gilla Band: Most Normal
Rough Trade Records, 2022
Ukrepi zaradi pandemije so za irsko četvorko Girl Band prinesli pravzaprav dobre, pozitivne reči v smislu same glasbene produktivnosti. Njihov balonček, ki je dovoljeval druženje štirih ljudi, je bil stacioniran pretežno le v vadbenem prostoru. To je bilo dovolj, da je kvartet ves fokus usmeril v kreativo, predvsem s postprodukcijske plati. Vložili so v snemalno opremo, ritem mašine, sinte, razne efekture, dodatne inštrumente in se dobesedno igrali s signali. Skratka, kot nalašč za njihovo skrbno osnovano uglasbljanje, ki kljub hrupnim pregradam doprinaša izčrpljujočo intenzivnost, seveda v najboljšem možnem smislu. Zgodila se je neke vrste prenova, ki je končala zapisana na obravnavanem albumu Most Normal.
Nov pristop v času zaprtja je bil idealen tudi za zamenjavo imena, ki ga člani benda praktično že deset let niso marali. Iz Girl Band je nastal Gilla Band, njihov najbolj normalen album pa pravzaprav potencira njihove adute, ki jih brezkompromisno delijo že od svojih prvih kratkih izdaj. Za vse sumljivce in dvomljivce je mogoče prav nova normala vpogled v njihovo konstruiranje, ki je vse prej kot nepremišljeno ali prenagljeno. Na celotnem albumu je mogoče ravno večplastnost skladb tista, ki obremenjuje in hkrati razbremenjuje napetosti. Zopet smo priča turbulentni godbi, ki se oplaja zlasti s plazovi trušča, industrijskimi ropoti, nelinearnimi postpunkovskimi apeli, antipurističnimi elektronskimi utripi in latentnimi spevnostmi. Dara, Alan, Daniel in Adam so na novem albumu skušali pristopiti k snemalnemu procesu kot k še enemu novemu inštrumentu. Eksperimentiranje v postsnemalnem procesu pa je tudi najnovejša pridobitev Gilla bande.
Če so na preteklih izdajah njihovi albumi dobili neke vrste kurativno noto, je na plošči Most Normal paket dramaturško najzanimivejši in terapevtski. Tokrat jim verjetno najbolj uspe zajeti njihovo razbremenjenost in idejno snovanje, kar pa nehote privede do novih razsežnosti in za poslušalca novih asociacij. Sami radi povedo, da so denimo širok spekter filtriranja signalov povzeli po albumu Some Rap Songs Earla Sweatshirta, na način petja in naracije pa je v nekih komadih nanje vplival kantri pevec Ray Price, čeprav je to daleč od prepoznavnega. Kar gre vzeti z rezervo, je tudi njihov pristop k popularni glasbi, ki ga imenujejo avant-pop. Da pa ne izstopajo le dvoumne, naštete stvari, so Gilla Band očitno res najbolj domači v smislu manipulacije zvoka do tega trenutka.
Uvodna skladba The Gum počasi potencira in navaja na naelektrenost, ki prihaja. Gromkost industrije se kmalu prevesi v house žur, efektiran Darov vokal pa narekuje potek ritma vse do strukturnega razpada komada. Eight Fivers je že bolj prepoznavna v smislu zgradbe. Polovični kriki, vmesne govorjene parole, počeni falzeti, ki ne prenesejo kompresije, čez bobnarske minimalistične snare ritme že od daleč napovedujejo metež distorzije. Backwash nosi postpunkovsko otoško nastrojenost, medtem ko Bin Liner Fashion prenaša rušilnost Lightning Bolt v nojzerskih zaplatah. Dokaz, da je plošča Most Normal zares najnormalnejša, je tudi Darov liricizem. Če se je skozi ves bendov obstoj boril z duševnimi problemi in jih na predhodnem albumu The Talkies poskušal naslavljati in razpuščati, se tokrat loteva podajanja besed drugače. Kot pove, je neposrednost tista, ki pomaga pri vključevanju besedil v pesmi, pa čeprav je močna plat nove plošče prav nadrealizem. Ali z njegovimi besedami v punk-polkovski pesmi The Weirds: If I'm getting the weirds… then I'm getting the weirds.
Prvi album pod imenom Gilla Band je vsekakor sveža izkušnja zasedbe, ki z novimi načini uspešno povzdiguje začetno zagnanost, prav tako pa ne izgublja na intenzivnosti. Vsa silnost, ki jo zasedba doprinese v celostnem prisluhu albuma, je celo v rangu kakšnih Throbbing Gristle in Einstürzende Neubauten. Kar pa prav gotovo ni mačji kašelj.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj