Girl Band: The Talkies

Girl Band: The Talkies

Oddaja
19. 10. 2019 - 19.00

Rough Trade, 2019

 

V kolektivni zavesti je pojem boy bend močno zasidran kot podoba skupinice mladih, po možnosti kar se da prijetnih, spodobnih in luštnih fantov, ki se kažejo kot hudi romantiki in tako predstavljajo tisti sanjski tip moškega - povečini, a ne le izključno - za najstince in še mlajša dekleta. Boy bendi so se izkazali kot izjemno uspešen format, ki povzroča manije mladih src in tudi še danes uspešno polni bančne račune. Boy bendom pa lahko naproti postavimo soroden, a manj uspešen in manj razširjen koncept girl benda, ki ga ne zaznamuje primerljiva tipizirana univerzalna podoba ali načini delovanja. Zato se ta izraz večinoma uporablja zgolj kot oznaka za glasbeno skupino, ki jo sestavljajo izključno (mlade) ženske. Nocoj pa v Tolpi bumov obravnavamo zasedbo, ki je hkrati boy bend in girl bend, tudi ni nič od tega - protislovje par excellence torej. Boy bend je zato, ker gre za skupino štirih, a ne kaj dosti prijetnih modelov, ki povrhu igrajo še zelo hrupno, številnim mladim srcem gotovo čudaško in nespodobno glasbo, girl bend pa ima preprosto v svojem imenu. V Tolpi bumov bo torej tokrat govora o zasedbi Girl Band oziroma o njihovem drugem dolgometražnem izdelku The Talkies.

Tako imenovani dekliški bend so leta 2011 v Dublinu na noge postavili štirje mladeniči, vokalist Dara Kieley, kitarist Alan Duggan, basist Daniel Fox ter bobnar Adam Faulkner. Takrat še najstniški mulci so navdih vlekli iz raznolikih muzik, trije izmed njih pa so imeli  za seboj tudi že en propadli glasbeni projekt. Pridobljeno znanje, izkušnje in tudi določeno žanrsko raznolikost so torej prenesli in uspešneje aplicirali na novonastalo skupino, na nojzerski konglomerat, ki so ga ovenčali za Girl Band. Po nekaj komadih in live EP-ju so večje zanimanje scene vzbudili leta 2013, ko so na podlagi že omenjenega žanrskega eklekticizma ustvarili nojzersko postpank priredbo komada Why They Hide Their Bodies Under My Garage tehno ustvarjalca Blawana. Spogledovanje z elementi elektronike je zaznamovalo tudi njihove poznejše izdaje, celo to do take mere, da so bili opisani kot band, ki nam demonstrira, kako naj bi zvenel na kitarski tehno. Element dualizma elektronike in rocka je prisoten tudi na danes aktualnem albumu The Talkies, ki je, kot že njihov prvenec Holding Hands With Jamie izpred štirih let, izšel pri založbi Rough Trade.

Štiri leta sicer niso ravno kratko obdobje med dvema albumoma. Predvsem za zasedbe mlajšega kova, polne mladostniškega zanosa in neizrečenih motivacij, je takšen premor vsaj rahlo neobičajen. Razlog za ta daljši zamik je moč iskati v zdravstvenih težavah zasedbe, predvsem vokalista Dare, ki so ga mučili različni duševni problemi, zaradi katerih je bila zasedba primorana tudi odpovedati kar tri turneje. 

Ker pa je najboljši način za spoprijemanje z duševnimi težavami direktno soočenje, polje umetniškega pa je lahko najboljši poligon za takšen spopad, plošča The Talkies služi kot neke vrste katarzično terapevtsko sredstvo, ki predstavlja fragmente paranoidnega, psihotičnega in na momente tudi shizofrenega uma. Že z uvodnim komadom Prolix, ki je pravzaprav posnetek dejanskega paničnega napada, je tematski namen albuma jasen - na njem spremljamo Darov spust v temne globočine svojega jaza. 

Dokumentu paničnega napada, ki ga je Dara doživel med snemanjem, sledi fraza Apple, Penny, Table, ki otvori singel Going Norway in nakaže eskapado uma v meglice potlačenega. Omenjena fraza treh besed namreč služi kot pogost psihiatrični test prizadetosti pacientovih sposobnosti govora in spomina. To je test, ki ga Dara očitno ne uspe položiti in se zato potopi v psihotično igro besed, blizuzvočnic in protislovij, v katerih bi zaman iskali globlji pomen. 

Shizofrene podobe Dara aplicira v skrajno nominalnem slogu. V intervjuju je izpostavil, kako se je namensko izogibal uporabi kakršnih koli zaimkov, saj bi ga ti lahko zavedli v pregloboko introspekcijo in tako sprožili psihotični napad. Izrazoslovje ostaja na zelo osnovni ravni, ki je pogosto kar živalsko prvinska, vokali namreč posegajo po skrivenčenih krikih fiziološke bolečine, trpljenja in zmede. Ob vsej biološki prvinskosti in animalističnem rjovenju pa se na albumu najde prostor tudi za bolj prefinjeno in razumljivo besedno igračkanje. Primer takšnega domiselnega tekstopisja je denimo pesem Aibohphobia, ki je sestavljena iz samih palindromov, torej besednih zvez, ki se v obe smeri preberejo enako. Aibohphobia, ki je torej tudi že v naslovu tak palindrom, sicer označuje ravno strah pred palindromi - še eno čudovito ironično protislovje. Psihoza, shizofrenija in tudi palindromi na plošči The Talkies sicer ne ostanejo le stvar besed, temveč so tudi komponente njenega zvena. Navsezadnje je zven le pomen in pomen je zven.

Ravno v primeru komada Aibohphobia je ta zadnja izpeljana do potankosti, njegovo hrupno zvočno zaveso namreč sestavljajo loopi vzvratno predvajanih kitarskih rifov, ki jih nato slišimo tudi časovno nemodulirane in torej predstavljajo neke vrste inštrumentalni palindrom. Dejstvo, da intenzivne nojzerske kompozicije v ostalih komadih, osnovanih na odrezavih kitarah, močnem basu, hudem loputanju bobnov in elektronskih distorzijah, služijo kot zvočne preslikave Darovih občutij, je samoumevna in torej skoraj odveč. V tem kontekstu so bolj zanimivi kratki manični prerezi, denimo komad Akineton, ki bi jih lahko opisali kot majhne power electronics vinjete, s tem pa pokazali tudi na bendove eklektične začetke in njegove deloma elektronske oziroma tehnažne korenine. 

Album The Talkies zasedbe Girl Band tako predstavlja pravo pravcato uglasbljeno seanso prvinske psihoterapije, kakršno je Arthur Janov populariziral v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, seanso namenjeno sproščanju bolečih travmatičnih izkušenj na način krika. Plošča poslušalca ves čas sooča z intenzivnim tesnobnim hrupom, ki pa je preredko tudi izraziteje dinamiziran. Pogosto se za nezadostnega izkaže tudi nanašanje fragmentov v specifičnem nominalnem slogu, fragmentov, katerih rdeča nit naj bi bilo sicer vzbujanje in poustvarjanje shizofrenega oziroma psihotičnega občutja, a kot taki izpolnjujejo kvečjemu le določeno estetsko funkcijo. Zasedba tako v inštrumentalnem kot v besedilnem smislu nikoli zares ne zareže v globočine prizadetega uma in ne poskuša takšnega občutje individualizirati ter tako odpreti možnosti bodisi širše identifikacije bodisi boljšega in kompleksnejšega razumevanja. Girl Band trenutno stojijo sredi slepega polja med resno kompleksno tematiko in neke vrste dadaizmom, ki ju na trenutke skuša soočiti v preveč nasilni maniri. Rezultat je sicer intenziven, energičen in na trenutke celo zabaven album, vendar pa, ko teh štirideset minut paničnega napada mine, podobe in hrup morda tudi kmalu potonejo nazaj v izgubljene globočine spomina.  

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness