Haiku Garden: Loose Contacts / Tense Present

Recenzija izdelka
19. 6. 2022 - 19.00

KAPA Records, 2022

Ljubljenci alter scene, eklektični psihedelični shoegazerji in bivši klubski maratonci – o Haiku Garden na tej točki le stežka povemo kaj revolucionarno svežega. Leta 2016 so po maratonskem častnem krogu izdali krajšo ploščo Waver, leta 2018 pa prelomni prvenec Where If Not Now, ki je domače podtalje razburkal z brezkompromisno retrospektivo. Z očali, zazrtimi dobrih 30 let nazaj, so vrtičkarji zvesto in uspešno reproducirali shoegazerske momente A. R. Kana in My Bloody Valentine – alter svežino so izbezali iz časovne kapsule, do tedaj zakopane na pokopališču raznovrstnosti.

Prvenec domačih shoegazerjev + nova mala plošča losangeleškega producenta
 / 11. 5. 2016

Na lovorikah svojega scenskega pretresa si je skupina v času vsem ljube koronakrize vzela izdajni premor. V hibernaciji se je posvečala izčiščevanju in prenovi svojega zvoka, plod česar pa bo javnosti uradno razkrit jutri. Haikujevci se namreč vračajo s svojim drugim dolgometražcem Loose Contacts / Tense Present, ki izide pri KAPA Records – za naše cenjeno poslušalstvo pa bomo svežim kitarskim linijam premierno prisluhnili že v današnji Tolpi bumov.

Na novi plati najdemo osem daljših komadov in eno polminutno pasažo, takoj pa nam ob poslušanju pade v uho neke vrste trša kvaliteta zvočne podobe. Ta se pokaže tako v grobem kot tudi v podrobnostih. Od prvih not uvodne skladbe It’s Good To Be True nas kozmična ritem sekcija popelje proti zapuščini krautrocka, ki je postavljen nasproti prej bolj prisotnim vplivom dream popa in neopsihedelije. Kompozicija in miks sta bolj prizemljena, neposredna – že v najavnem singlu Levitate, ki se je vrtel tudi kot RŠ Hit, je opazna novopečena uvedba agresivnega, naravnost zamaščenega postpankerskega lajtmotiva bas kitare tisti kanček zvočne začimbe pa tokrat namesto sitarja predstavljajo ostri arpeggii sintesajzerjev. Še vedno opazimo nezgrešljive elemente Haiku Garden – nepredvidljivost kompozicij in močno efektirane kitare, katerih kričeči delay odzvanja po naših lobanjah. Kljub temu pa je, bodisi po naključju ali krautrockerskem dizajnu, pri prvotnem poslušanju prisotnih manj ušesnih črvičkov, ki jih je na prejšnjih Waver in Where, If Not Now kar mrgolelo. Nalezljive sekcije tokrat pridejo do izraza šele takrat, ko novi album vrtimo na repeat.

Trije tipčki iz domače shoegazerske zasedbe talk life and floor as endless fascination
 / 9. 10. 2018

Skupina sicer ostaja zvesta pixijevski doktrini dinamike mehko/glasno – raba tovrstnega pristopa pa ni opazna zgolj pri posameznih skladbah, temveč tudi med komadi. V Walk With An Elephant poslušamo zvijačni kontrast med kričečim postpankerskim dialogom kitare in basa, ki jima odgovarja umirjenost večplastnih sintesajzerjev in puhastih vokalov, to spominja na velikana Tame Impalo. Štiklu sledi kratka solaža umirjenih in počasnih kitarskih akordov v polminutni nenaslovljeni skladbi; in premeteno zgrajen, dinamičen mostiček privede do klasično haikujevskega lebdenja v Structures. Na prvih nekaj skladbah svoje sveže trase Haikujevci obiščejo vse od postrokerskih vplivov Yo La Tengo in Tortoise do agresivnejšega zvoka, ki spominja na novi beograjski val postpanka v slogu Repetitorja in Šajzerbiterlemon.

Razgledna trasa sunkovito zavije, ko se približamo naslovnima komadoma Loose Contacts in Tense Present. Naš avtobus zvedavih ušes trešči ob zid krautrockerskega valovanja, ob ambientalne kolaže v slogu Faust in neustavljive, strojne ritme Can in Neu!. Haikujevci se na vsakega izmed teh obeliskov druge dobe na debelo podpišejo z alkoholcem – opažamo grafite distorziranih bas linij in nalepke efektiranih vokalov. Sinkope ritem sekcije ustvarjajo pravcati trans, s kalejdoskopom sintetizirane evforije pa pričarajo pravo iluzijo pozabljene dobe.

Razsežnost domačih shoegazerjev
 / 22. 10. 2018

Album se suvereno zaključuje z morda najbolj pristno fantazmo nemške Kosmischemusik, sedemminutno avanturo Is Why, v kateri prej omenjeni sintesajzerski arpeggii zahtevajo našo pozornost. Največji odmik od tovrstnega standarda predstavlja predzadnja skladba If You Think I’ve Lost My Mind, v kateri nastopi tudi godalna sekcija. Gre za samosvojo balado, ki proti koncu plate deluje bodisi kot izviseli tujek bodisi kot dobrodošla popestritev – odvisno od poslušalkine ljubezni do krauta. Haikujevci se, če ne drugega, s tovrstno injekcijo raznovrstnosti izognejo neposrednemu poustvarjanju razpredenega jammanja v slogu Canovega Tago Maga.

Haiku Garden se z novo izdajo ponovno posvečajo preteklosti – namesto v zgodnja devetdeseta se tokrat vračajo še kakih 20 let dlje v zgodovino. Tako retrospektiva kot pristop še najtočneje definira Haiku Garden. Posvetilo velikanom preživetih momentov psihedelične vrtičkarje že od samega začetka ločuje od zeitgeista slovenskega podtalja. A tu ne gre za okostenelost nostalgične reprodukcije, ujete v statičnosti, temveč za nenehno dinamiko idej. Eppur si muove – z Loose Contacts / Tense Present se nazaj zazrti Haikujevci vendarle premikajo naprej. Na duh krautrockerskih sedemdesetih se podpišejo dovolj na veliko, da ohranijo elemente svojega shoegazerskega momenta – zoperstavitev svoji bolj zasanjani preteklosti pa na novi plošči z bolj sofisticiranim glasbenim eksperimentiranjem izvedejo dovršeno in suvereno. Pravzaprav gre za logično progresijo haikujevskega etosa – »Where else am I to go«, kot zavija vokal na Walk With An Elephant.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness