HAUSCHKA: Abandoned City

City Slang, 2014

Pristop, ki ga je za svoje glasbeno ustvarjanje ubral nemški pianist in skladatelj Volker Bertelmann, temelji na poskusu, kako z nepričakovanimi sredstvi in neobičajnimi pristopi doseči že znane učinke. Volker, bolj znan pod umetniškim imenom Hauschka, v glavnem z raziskovanjem možnosti prepariranega klavirja ustvarja glasbene pripovedi, ki so slišati kot nekakšna akustična ali komorna različica idiomov, značilnih za house in celo techno. Hauschka je ta pristop na svojih albumih privedel do bolj ali manj izpopolnjenih pastišev, katerih učinek v veliki meri stavi na prepričljivost zvočne iluzije – slovnica enega glasbenega jezika je pri njem preslikana v drugega. Kar je slišno, uho namreč hitro umesti v zvočne in estetske kontekste, ki pa jim uporabljena metoda bržkone nasprotuje, če jih že ne spodkopava.

Tekstura Hauschkovih skladb je slišati domišljeno, njihova površina je gladka in izpopolnjena. Eksperimentalne tehnike igranja klavirja pri Hauschki svojega namena ne dosežejo s čim večjo potujitvijo, ki bi osvobajala osnovno zvočnost samega inštrumenta, kar od Cagea naprej ni več nič novega. Hauschka, nasprotno, to izhodiščno potujitev izkorišča za asimptotično približevanje neki drugi zvočnosti, katere meje so pravzaprav vnaprej znane, saj jih določajo zakonitosti nekega drugega žanra. V nekem smislu bi lahko rekli, da Hauschka svoj klavir spreminja v nekakšen akustični sintetizator. Podobno počne seveda še vsaj Brandt Brauer Frick, ki s klasičnimi komornimi sestavi (harfe, pavke, trobila in poljubni drugi inštrumenti) ustvarja nekaj, kar uho prepoznava kot elektronsko plesno glasbo. Zadnje čase se v podobno smer očitno podaja tudi Nils Frahm.

Tako Hauschka iz klavirja z različnimi tehnikami izvablja ne samo perkusivne zvoke, spominjajoče na bobne ali činele, temveč tudi takšne, ki oponašajo raznorazne elektronske utripe, ki mogoče spet oponašajo kakšne akustične inštrumente ali naravne zvoke … V drobovje klavirja nameščeni artefakti, kot so pokrovčki steklenic, ščipalke, žogice za namizni tenis ali škatlice z bonboni, simulirajo arzenal različnih zvokov, ki so v kontekstu elektronske plesne glasbe pač nekaj najbolj običajnega.

Toda Hauschka se ni ustavil zgolj pri oponašanju zvena, temveč svojo glasbeno govorico vpenja tudi v obstoječe strukturne matrice plesne in popularne glasbe. To je bilo nemara najbolj očitno na prejšnjem albumu, Salon des Amateurs, ki je nekaj izhodiščnega čara izgubil prav zaradi prevelike težnje po popolnosti. Zadnji album, Abandoned City, je v tem pogledu zastavljen vsaj nekoliko bolj prožno. Skladbe sicer še zmeraj temeljijo na relativno preprostem plastenju, ki posamezne zvočne nize razporeja po prostoru in s tem ustvarja neko togo zvočno koreografijo. Pri tem je zanimivo, kako posamezni zvoki spreminjajo svojo funkcijo; kar je sprva mogoče še prepoznavno kot zvok klavirja, ob vključitvi novih plasti uho mimogrede preslepi, da gre za kitaro, bobne ali violino.

Težava tega pristopa je, da posamezne skladbe prehitro dosežejo svojo končno obliko, v veliki meri odvisno od gostote zvočnega prepletanja. Ker je to najbolj opazno pri najbolj ritmiziranih skladbah, je Salon des Amateurs, ki je to načelo prignal do vrhunca, po eni strani pravzaprav najmanj zanimiv Hauschkov album. Abandoned City ponuja zato vsaj nekoliko bolj zanimivo poslušanje, pri čemer pa izpade razvoj posameznih skladb še zmeraj nekam trivialno, zgrajen denimo iz konvencionalnih arpeggiev in togih ritmičnih poudarkov, sestavljenih iz ponavljanj posameznega tona. Kot sicer pove že naslov albuma, gre za zvočne slike dejansko zapuščenih lokalitet; Hauschka uspe v posameznih skladbah priklicati njihovo spreminjanje vzdušja iz svobodnega v tesnobno, iz odsotnosti vsega v prisotnost niča, vendar tudi pri tem še ostaja v območju zvočne in izrazne varnosti.

Zvočno slikanje te napetosti se zdi pač preveč ujeto v ponavljanja predvidljivih vzorcev, ki jih Hauschka tako zavzeto izrisuje. Nekatere skladbe sicer premorejo pasaže, ki s spretnim raztapljanjem harmonij presegajo svojo lastno zasnovo, a jih je vsekakor premalo. Bolj kot učinek zgoščevanja je pri marsikateri skladbi zanimiv prav konec, torej proces postopne dekonstrukcije. Prehitrega sestavljanja sprva zanimivih melodij se lahko pač hitro naveličamo. Kar je torej videti kot prednost vsebinske zasnove albuma Abandoned City, je hkrati njegova pomanjkljivost, saj po izraznosti pač ni tako bogat kot denimo Foreign Landscapes. Pa ne, da ni zanimiv, samo njegov čar hitro ugasne.