Howie Reeve & Kumio Kurachi: Double Rainbow

Red Wig, Triomphe Semoule, Et Mon Cul C’est Du Tofu? in Bar Marfil, 2021

Danes se v kritiškem terminu posvečamo dvojni zvočni pojavnosti oziroma dvojni zvočni mavrici, če se nanašamo na naslov obravnavanega albuma. Dva glasbenika, ki na dveh različnih koncih sveta vsak na svojevrsten nekonformističen način sledita DIY-etosu, sta se povezala v split oziroma deljeni izdaji, ki je izšla kar pri štirih založbah it treh različnih držav (nemška, španska in dve francoski). Na eni strani imamo s kritiko in sarkazmom nabiti ion v podobi vokalista in basista Howieja Reeva iz Glasgowa, ki vedno vzpostavi zelo pristno komunikativen stik s publiko. To smo lahko preverili na živem solističnem koncertu v sklopu ene izmed Defonij leta 2019 v Klubu Gromka, ko mu je tako že zvesta kot tudi naključna publika tako rekoč jedla z roke. Na drugi strani deljenega albuma pa se pojavi karizmatični Japonec iz Fukuoke, multiinstrumentalist in vizualni umetnik Kumio Kurači, s poudarkom na zelo distinktivnem igranju elektroakustične folkovske kitare in povednem petju. 

Če se najprej posvetimo prvemu delu albuma, je treba opozoriti, da se Howieju Reevu pridružita še dva glasbenika, in sicer francoska saksofonistka, samoukinja in prosta improvizatorka Cathy Heyden ter Andy Kerr, kanadski kitarist, ki živi v Amsterdamu, in nekdanji član progresivnega punkovskega benda NoMeansNo. Že Reevov zadnji studijski album Cracks, pri katerem je prav tako sodelovalo veliko glasbenikov, med drugim frontman The Ex G.W. Sok, smo na valovih Radia Študent čislali kot izjemno kontinuiteto avtorjevega dela, letošnja izdaja pa se prav tako polnokrvno prilega glasbenikovemu opusu, čeprav je zaradi drugih sodelujočih in zvočnih doprinosov ravno dovolj drugačen odtenek iste barve.

Pa vendar naj ta ista barvitost ne zavede, saj Howiejeve nove skladbe prav gotovo niso monotone. Iz njegovega značilnega igranja elektroakustičnega basa žarči prav posebna dinamika, ki jo je glasbenik »prigojil« v letih ustvarjanja in ki je polna vrhunskih zavojev in volumenskih preskokov na 4-strunskem instrumentu. V nove skladbe se lahko v hipni evforičnosti za trenutek potopiš, nikakor pa se ne moreš utopiti, saj te že v naslednjem momentu zvočna vzgonska sila potisne na površje, kot je denimo razvidno v skladbah Pellet, Shrines in Puddle. Tej dinamiki pa poleg instrumentala sledi tudi vokalna zasnova, ki na potrebnih mestih besedilo poudarja, nekje ga maliči, spet drugje posmehljivo zavaja. To ni glasba za kontemplacijo in uspavanje množic, temveč za razmislek, kar pa ne pomeni, da ni zabavna. Howiejevo naravo igranja in nastopanja lahko na nek način označimo kot zabavljaško in trubadursko, a namesto da bi laskal elitam, se tem kvečjemu posmehuje, kar ni razvidno zgolj v živo, temveč se zrcali tudi na samem zvočnem posnetku. 

Veliko zaslug za razgibanost pa gre tudi zvočnim teksturam in detajlom Cathy in Andyja. Impro saksofon doda še nekaj več nepredvidljivosti, pa naj gre za prav pompozno uverturo v album v polminutnem izstopajočem impro kriku Capitalism…(1), po drugi strani pa funkcionira kot dodaten enakovreden člen v shizofrenem in venomer zvočno napetem instrumentalnem triu Neighbourhood Haircut. Prav prijetno se v večino skladb vpenja tudi električna kitara, ki po eni strani spretno sledi vsem obračanjem in zavojem basa, a v osnovo skladb kdaj tudi prav čudovito in predirljivo zareže. Lahko pa tudi zvočno pokaže, kaj si misli o trenutnem politično-ekonomskem sistemu, ko zazveni v solo skladbi Capitalism…(2). Eden od klimaksov novega materiala je še tretja različica komada »kapitalizem«, ki je denimo nekakšen poklon bristolski punk jazz zasedbi The Pop Group. Od slednje si trojica Cathy, Andy in Howie izposodi del besedila, ob podlagi klavirja in kalimbe pa najbolj odmevajo besede »Capitalism is the most barbaric of all religions …«

Od tria Howie-Heyden-Kerr pa se v nadaljevanju premikamo še k bendu oziroma vsaj navidezni zasedbi japonskega podzemlja – h Kumiu Kuračiju. Zakaj navidezni? Zato, ker se sočasno pojavljajo vokal, kitara, violončelo in bobni, pod katere se podpisuje le ena oseba, kar pa v DIY-vodah seveda ni nič nenavadnega. Izstopajo pa surrealistična besedila in seveda igranje kitare, ki ga žigosa navidez kaotičen, a v resnici precej dovršen stil. Tega Kurači razvija vse od 80. let, temelji pa na neobičajni uglasitvi, ki se navdihuje pri uglasitvi kota, japonskih citer.

Peterici skladb, ki so Kurachijev doprinos na deljenem albumu Double Rainbow, je skupno to, da zvenijo za odtenek bolj lirično kot Howiejeve. Iz njih žarči neka neubesedljiva lepota, v kateri se lahko za nekoliko dlje izgubiš. Zaradi bobnarske podlage se lahko nekaterim iluzorno zdijo tudi bolj multižanrske. Slither se recimo zdi kot neka folkovska pripovedka, z bobni podkrepljena Daruma of Aso se približa postpunku, čisto odpiljena minutna skladba The Five O'Clock Siren pa je kot neka budnica, v kateri ob podlagi bobnov in čela poje zbor 'Kuračijev'. A da ne bo pomote – melodičnost in poslušljivost vseeno nista neki vodili peterice komadov na albumu. Pravzaprav je kar pogosto prisoten element presenečenja in naključja, ko denimo skladba Kitaro Rides a Boat iz nežnega uvoda glasu in kitare podivja v nekakšno zvočno nepokorščino in upor. Mogoče bi lahko rekli le, da glasbenik ostaja bolj melodičen tudi takrat, ko besni.

Če smo se do sedaj posvečali albumu kot dvema ločenima deloma, kar pravzaprav tudi je, se spodobi, da skušamo nekaj besed nameniti še albumu Double Rainbow kot celoti oziroma podobnostim med obema deloma. Gotovo je nabor vseh štirinajstih skladb ravno dovolj raznovrsten in dinamičen, da na poti do zadnje skladbe niti po večkratnem poslušanju ne želimo preskočiti nobenega komada. Prav tako se zdi, da nas glasba obeh izvajalcev spodbuja k nekemu nemiru ali celo civilni nepokorščini, pri čemer prvi to počne konkretneje, z besedami, drugi pa s povzdiganjem glasu. Morda se bo nekaterim poslušalcem hiter preskok iz angleščine v japonščino, v druge barve glasu in drug stil zdel nekoliko shizofren, a po mnenju recenzentke kar lahkotno funkcionira, ker se zelo hitro zazna nek podoben način ustvarjanja, ista energija, ki jo izžarevajo glasbeniki, ne nazadnje pa tudi naklonjenost med Howiejem in Kumiem, ki se je v hipu vzpostavila ob prvem srečanju na Japonskem. Kaj bi se šele zgodilo, če bi namesto deljenega albuma posnela skupnega?