ILLUM SPHERE: GHOSTS OF THEN AND NOW

Ninja Tune, 2014

Za imenom Illum Sphere najdemo manchesterskega producenta in  DJ-a ter organizatorja glasbenih dogodkov, Ryana Hunna. Hoya:Hoya klubski večeri, ki jih dotični organizira, so skozi čas dosegli takšno prepoznavnost, da gostujočih glasbenikov ne najavljajo več poimensko, saj je sama Hoya:Hoya postala zadosti močna in zaupanja vredna »blagovna znamka«. Hunnove pretekle izdaje je mogoče najti pri založbah, kot so Young Turks, nato pri Pinchevi Tectonic in Martynovi 3024, vendar jih je največ izšlo pri lokalni starosti, Fat Cat. Proti koncu leta 2012 pa sta luč javnosti ugledali novica, da je Illum Sphere podpisal pogodbo z založbo Ninja Tune, in najava, da bi naj naslednje leto pod njihovo streho izšel tudi njegov dolgometražni prvenec. To se je zgodilo z rahlim zamikom in tako je bil album 'Ghosts of Then and Now' lansiran na tržišče šele v letošnjem letu.

Najbrž je v oči oziroma v ušesa najbolj bijoč preplet - včasih tudi ne najbolj posrečen - na eni strani pretežno hip hop in r'n'b tradicije z nekoliko tršo klubsko strujo. Ta tendenca je mestoma namreč čisto preveč očitna in deluje že kar prisiljeno, celo nekoliko oportunistično. So pa komadi dramaturško zanimivo zastavljeni, gre za stalno in nepredvidljivo razvijajoče se bogate teksture. Te delujejo toplo in organsko, vendar pa album kot celota izpade tudi rahlo neizrazito. Poleg klavirskih linij pa ga označuje še en nostalgični okrasek - in sicer, »kot da je« prasketanje »zdrajsane« vinilne plošče. 

Hunn na albumu ni povsem sam. Na komadih 'The Road', 'Love Theme From Foreverness' in 'Embryonic' gostuje kot vokalistka in prav tako kot avtorica glasbe, Bonnie Baxter oziroma Shadowbox. To daje prvemu izmed njih precejšnji r'n'b pridih, v zadnjem, ki je tudi zadnji na plošči, pa se izkaže s svojo zvonko sanjavostjo in tako ravno tale zadnji komad izpade tudi eden boljših v naboru trinajstih, ki so se znašli na albumu. Komad 'At Night' pa ozaljšuje mlada Mai Nestor s svojim krhkim glasom. Na 'Lights Out/In Shinjuku' pa se nekje v ozadju svaljka mističen brezimni japonski vokal.

Albumu 'Ghosts of Then and Now' je nedvomno zanimivo prisluhniti mnogokrat, saj v sebi skriva mnoge detajle, vendar pa mu umanjka komponenta, ki bi ga naredila bolj zanimivega, prodornega in intrigantnega. Morda pa je treba omeniti tudi čudno, skorajda skrb zbujajoče dejstvo, da pri Ninja Tune dejansko oziroma vsaj uradno oziroma vsaj v svojih najavah za medije verjamejo, da smo trenutno priča preporodu elektronske glasbe.