Irreversible Entanglements: Open the Gates
International Anthem, 2021
V današnji Tolpi se bomo osredotočili na tretjo izdajo trenutno verjetno najvidnejših predstavnikov free jazza, Irreversible Entanglements, z velečim naslovom Open The Gates. Na tej točki bi lahko rekli, da nam je zasedba že precej poznana – nenazadnje se je njena prejšnja izdaja, Who Sent You?, znašla na nezavidljivem petem mestu lestvice Naj Tolpe bumov 2020. V preteklosti se je tako že govorilo o Moor Mother in njeni izjemni delovni vnemi, ki do zdaj še ni pojenjala, ter o sporočilnosti njene poezije, pa tudi glasbe instrumentalnega dela zasedbe. Zaznali so se vplivi free jazz zasedb iz 60. let, ki so se na sceni pojavile v želji po aktivnem sodelovanju v bitkah proti neenakosti, omenjalo pa se je tudi razočaranje zasedbe nad dejstvom, da se ni od takrat pravzaprav nič spremenilo. Sedaj, leto kasneje, stvari prav tako niso drastično drugačne. V vmesnem času smo stopili le še korak globlje v razkol v družbi – tako pri nas kot v Združenih državah Amerike, od koder zasedba prihaja.
Tako pa se tudi v zvoku zasedbe – vsaj na bežen posluh – ni kaj dosti spremenilo, vendar je že začrtan nastavek tu razširjen, tako s še več svobodne improvizacije kot obratno, s pogostejšo rabo strukturnih vzorcev in melodičnih zasnov, pri čemer ostaja nekako razpeta med jazzovsko avantgardo in postbopom. Prav tako bi lahko trdili, da gre za bendov najambicioznejši izdelek do zdaj, kar je razvidno že iz dolžine, ki mejo ene ure preseže za dobrih 13 minut, tako da se album ponaša z 20 minutami več materiala kot predhodnika.
Uvodna skladba, Open The Gates, se prične z močnim plesnim karakterjem. Basist Luke Stewart in bobnar Tcheser Holmes se hitro izkažeta v gradnji hipnotičnih ritmov in krožečih basovskih linij, ob tem pa slišimo prve besede Moor Mother: »Open the gates, we arrive, energy time.« Vnjenem glasu občutimo nekakšno umirjeno determiniranost, v kateri ni več pretirane jeze, zlasti v zadnji, ponavljajoči se velelni izjavi »Open the gates!« pa zaslišimo tudi kanček izgubljenega potrpljenja, ki se trudi skriti za zbranost. Kmalu zatem zaslišimo še saksofon Keira Neuringerja in trobento Aquilesa Navarre, ki pričneta precej enosmerno, nekoliko postbopovsko, kot klasičen duo, vendar se jima kmalu pridruži še več melodičnih linij in ustvari se čudovit zvočni blok, poln konsonanc in disonanc, ki nato kraljuje nad skladbo do njenega izteka.
Sledi skladba Keys to Creation, ki je karakterno precej drugačna in vsebuje dronovske zvoke sinta, novosti v instrumentariju zasedbe, zaradi katere dobi komad pridih duba 70. let. Zvoki elektronike so uporabljeni zgolj mestoma in med instrumenti nikoli ne prevzamejo vodstvene vloge, vendar je njihova raba izredno afektivna, zlasti pri gradnji močne, vseobsegajoče atmosfere, obenem pa predstavljajo pomembno širitev zasedbinega zvočnega polja.
Vzdušje, ki ga tokrat lovijo, je bolj represivno, zgrajeno iz konstantnega ritma bobnov in bas linije, ki se prične skromno, nato pa ob dodajanju vedno več not vzbudi občutek nepopustljivosti, kot da se ritem sekcija preprosto ne more več ustaviti, mi pa smo ji izročeni na milost in nemilost. Nato se ta fiksna podoba nenadoma, a vseeno zelo organsko prelevi v nekaj precej bolj neoprijemljivega, tudi psihedeličnega, s pomočjo nenadne prekinitve ritma ter raznih retro zvokov psihedelije 60. in 70. let. Na tej točki je kompaktnost uvodne skladbe že preteklost, saj se od tod naprej komadi razpotegnejo, s tem pa se sprosti tudi prostor za vse možne divje improvizacije, ki smo jih deležni predvsem od trobente in saksofona, medtem ko si ritem sekcija zariše svojo pot in se je drži tako dolgo, kot je treba.
V samem središču albuma pa je skladba Water Meditation, ki traja celih 20 minut in ob kateri se tudi spremeni karakter plošče. V kompozicijo nas uvede osamela trobenta in s pomočjo zvokov oddaljenih kravjih zvoncev, ki nemara predstavljajo igro odsevov svetlobe v nikoli popolnoma mirujoči vodi, ustvari sliko nepremičnega človeka, lebdečega v vakuumu, ob tem pa zaslišimo glas Moor Mother, ki nas v plesu s trobento poziva »Water me«. Ponavljajoči se verzi, ki jih Moor Mother nalaga enega za drugim, učinkujejo kot mantra, ki si jo človek ponavlja med meditacijo. In res je glasba slišati afektivno v svoji razpotegnjeni brezobličnosti in spremenljivosti in nikoli ne gre po popolnoma enaki poti kot voda. Medtem se oglasi še ritem sekcija in občutek meditativnosti prične preraščati v nekaj bolj skupnostnega, preide v polje duhovnega jazza, s pomočjo katerega se iz lastnega prebujenega stanja vrnemo v skupnost, bolje pripravljeni na spremembe kot kadar koli do zdaj.
Ob poslušanju albuma lahko poslušalec začuti angažiranost zasedbe, ki ji zgolj opozarjanje na neenakost ni dovolj. Njena glasba je poziv k ukrepanju, vendar se zasedba tudi zaveda, da mora sprememba najprej priti iz človekove notranjosti, šele nato se lahko manifestira v družbi. Zato album Open the Gates ni kot večina uporniške glasbe, ki k spremembam poziva naše zunanje vzvode, temveč se loteva manj oprijemljive miselnosti in jo poskuša preusmeriti k novemu. Tako kot bend sam zvočno posega v preteklost, da bi preoblikoval prihodnost, mora človek seči v svojo notranjost, da spremeni zunanjo podobo sebe in širše družbe. Sprememba pač vedno izhaja iz notranjega in Irreversible Entanglements se tega popolnoma zavedajo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj