JOSIP KLOBUČAR: BAD TASTE + ŽIGA MURKO: SINGER OF SORCERY

JOSIP KLOBUČAR: BAD TASTE + ŽIGA MURKO: SINGER OF SORCERY

Recenzija izdelka
30. 12. 2016 - 19.00

JOSIP KLOBUČAR: Bad Taste (rx:tx, 2016)

 

ŽIGA MURKO: Singer Of Sorcery (Acorn Tapes, 2016)

 

Dve plošči iz odhajajočega leta, ki ju predstavljamo v tokratni Tolpi, sta ravno prav sorodni, da smo ju brez slabe vesti uvrstili v eno oddajo, in vseeno dovolj različni, da sta skupaj ponudili nekaj stimulativnih iztočnic za širši razmislek. Gre za izdaji Josipa Klobučarja in Žige Murka, dveh regionalnih beatmakerjev, ki sta tako in drugače povezana z založbo rx:tx in ki se, vsaj sodeč po slišanem, za zdaj še ne nameravata prilagoditi kakršnim koli kalupom. Nasploh se zdi, da se, skupaj z Blažem, .čunfo in še kom, tukajšnji klesalci beatov trenutno v svoji koži počutijo dokaj lagodno, saj raziskujejo in eksperimentirajo precej neobremenjeno, tako da kljub pridnemu upoštevanju relevantnih trendov vseeno ohranjajo nekakšno samosvojo pristnost.

Klobučar, ki smo ga mnogi prvič spoznali, ko je spretno premontiral Borkin Stringy Thingy, je Murkov antipod predvsem v načinu predstavljanja svoje glasbe mestu in svetu. Pri Murku smo že navajeni tako rekoč konstantnega toka novih posnetkov na različnih nosilcih in pri različnih založbah, ki jih zaznamujejo postopni, pravzaprav niansni stilski premiki in nekakšna sproščena kolažnost. Zagrebčan Klobučar pa svojih kart ne razkazuje tako pogosto, zato se poslušalcu zdi, da vedno znova precej bolj korenito posega v svoj zvok. Z omenjenim remiksom in s pesmijo Drought s kompilacijske izdaje založbe rx:tx se nam je predstavil kot nekdo, ki mu je bil blizu precej sintetičen, glitchy zvok, ki se je nemalokrat spogledoval tudi z IDM-ovskimi zvočnimi slikami, z novo malo ploščo Bad Taste pa v svoj opus vpelje dobršno mero svežih prijemov, ki opazno spremenijo njegovo celotno sonično obličje.

Bad Taste je premišljen izdelek, ki v štirih pesmih zgradi oprijemljivo atmosfero in skupaj z dovršeno grafično podobo strumno stoji pokonci kot kratka, a sladka in koherentna zbirka glasbe. Klobučar je svoje komade prepojil z bogato, toplo, organsko downtempo psihedelijo, ki vsled inštrumentarija nemalokrat asociira na pesmi dveh kovačev beatov z založbe Brainfeeder, Teebsa in Gaslamp Killerja. Tu gre predvsem za zvoke, ki vsebujejo pridih Bližnjega vzhoda, a bi jim težko očitali poceni orientalizem, saj niso podvrženi romantizirani apropriaciji in predrugačenju v predvidljive riffe, temveč jih Klobučar vešče zmanevrira v prijetno nepričakovana sosledja in nasloji na tak način, da v novih vlogah pridobijo tudi nov značaj.

Med opaznejše elemente plošče Bad Taste sodijo tudi vokalni vzorci, ki jih sicer ni veliko, a so zato toliko bolj prominentno umeščeni. S tem in s svojo jasnostjo ponujajo tudi močno paralelo z Murkovo ploščo Singer Of Sorcery. Na njej glasbenik namreč spet postreže z razločnimi, ne ravno na drobno nasekljanimi vokalnimi sampli Guruja, Seana Pricea in še koga, ki sicer zelo plavajočo in sproščeno zbirko pesmi ozemljijo ter poslušalcu pomagajo z markacijami za lažjo orientacijo. Murko s svojo produktivnostjo spominja na sodobnika Knxwledgea, ki nas je naučil, kako se takšno glasbo konzumira, in v bistvu poskrbel za nastanek svežega modusa poslušanja, utemeljenega na nihanju zanimanja in naključnem vračanju k posameznim ustvarjalcem. Tudi pri Murku je tako, saj lahko njegovo rahlo neoprijemljivo glasbo zlahka odložimo na stran, preskočimo dve, tri, štiri izdaje in se k peti vrnemo, brez da bi naša odsotnost kakor koli razvrednotila poslušalsko izkušnjo.

Pri hiperproduktivnih ustvarjalcih vedno obstaja težava, ki se ji reče poslušalec. Glasbeno stahanovstvo v ušesih in mislih nekoga, ki je že tako ali tako z vseh strani zasut z ogromno muzike, hitro dobi priokus larpurlartizma oziroma nečesa hermetičnega, ki je bolj kot poslušalcu namenjeno samemu sebi oziroma avtorju. Če se glasbenik tega zaveda in je s tem pomirjen, to niti ni problematično. Bolj klavrna je hipotetična situacija, v kateri bi nekdo nenehno izdajal posnetke, hkrati pa se ne bi zavedal, da njegovi poslušalci prihajajo in odhajajo, kakor se jim zljubi. Zdi se, da Murko, Knxwledge in podobni dobro vedo, kaj hočejo in kaj delajo, ter da pač preprosto radi snemajo in izdajajo glasbo. V času, ko je izdaja albuma na dosegu miške, jim to težko zamerimo. Je pa treba vzeti v zakup, da s (popolnoma sebičnega) stališča kritika oziroma poslušalca glasbeni zalogaji, kakršen je Klobučarjev Bad Taste, nosijo nekaj več avratične dodane vrednosti kot sicer zelo poslušljive in razgibane, filingaške in jazzy ter hkrati aktualne in nostalgične Murkove skice.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

plati leta <3

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness