Kaja Draksler Octet: Out for Stars

Clean Feed, 2020

Številne zasedbe, v katerih pianistka Kaja Draksler v zadnjih letih sodeluje z mednarodnimi glasbeniki, so manjšega formata; dostikrat gre za tandeme, torej due ali duete, ali trio, kakršen je denimo dokaj sveži Punkt.Vrt.Plastik. Od leta 2017 pa poznamo tudi njen oktet, ambiciozno zastavljeno formacijo, ki je ob njenem nastanku oziroma nastopnem dvojnem albumu Gledalec iz tistega leta nemara presenetila marsikaterega sledilca njenega pianističnega izraza. Zasedba je namreč prinesla pianistkino raziskovanje sožitja jazza in prvin klasične glasbe, ki je resda pri Draksler ves čas prisotna, a tokrat je bil poudarek na zapetih verzih znanih poetov. Na Gledalcu se je tako lotila uglasbitve pesmi Pabla Nerude, grške pesnice Adriane Minou, ki je pesmi napisala posebej za album, in našega Gregorja Strniše.

V oktetu je Draksler na kup zbrala pisano druščino glasbenikov, ki so v tistem času delovali na Nizozemskem, kjer je tudi sama študirala. Nekateri so Nizozemci, veliko pa jih prihaja iz drugih držav, od Islandije do Romunije. Tako na albumu kot na nastopih pa je bilo jasno, da so se člani med seboj izjemno dobro ujeli in da so se odlično znašli v samosvoji viziji naše pianistke, ki je precej drzno soočila včasih med seboj precej oddaljene sloge igranja in interpretiranja. Novo potrditev o ubranosti in glasbeniški odličnosti okteta smo dobili pred kratkim, ko je pri portugalski založbi Clean Feed izšel drugi album okteta z naslovom Out for Stars. Kako zveni nova muzike naše pianistke, pa smo še pred izidom albuma lahko slišali na lanskoletnem ljubljanskem jazz festivalu, na katerem je Draksler nove skladbe prvič predstavila v Sloveniji.

Še pred koncertom smo iz promocijskega gradiva izvedeli, da se je pianistka tokrat lotila pesmi ameriškega klasika med pesniki, Roberta Frosta. Skladb lani seveda še nismo poznali, koncert pa je pustil vtis izjemno dodelane in skrbno premišljene celote, v kateri ima vsak del in sodelujoči svoje predpisano mesto in vlogo. Obenem pa je bilo v sami strukturi dovoljeno toliko jazzovske svobode in spontanosti žive interakcije, da je glasba zazvenela neposredno in angažirano. Če je, skratka, Draksler na prvem albumu zastavila smernice in postavke, kako se na moderen način lotiti preigravanja poetičnih verzov, je bilo po koncertu jasno, da bo šla na novem albumu še korak dlje, še bolj poglobila občutek sproščenosti, obenem pa prav tako vztrajala pri začetni strogi obliki posameznih skladb.

Vse to slišimo tudi na albumu Out for Stars, ki nas vase posrka že z meditativnimi godali v prvi pesmi, nas potem premetava in preseneča z inventivnimi zvočnimi in aranžmajskimi rešitvami ter ves čas navdušuje s tenkočutno izvedbo in osredotočenostjo članov okteta. To nas toliko bolj navdušuje, ker ima praktično vsaka skladba drugačno zasnovo in vzbuja različne občutke. Ker gre za péto poezijo, imata pevki Björk Níelsdóttir in Laura Polence vidno vlogo, a nikakor nista v ospredju. Nasprotno, skladbe so aranžmajsko postavljene tako, da vsi člani okteta enakopravno gradijo gosto stkano, a vendar zelo zračno strukturo skladb. Včasih se glasba zelo upočasni in takrat posamična glasbila v grajenju vzdušja prevzamejo vodilno vlogo.

Atmosfera pa je, kot omenjeno, sila raznolika – sega vse od nežnih pastoralnih melodij, ki spomnijo na stare romantične klasične skladbe, prek opernih vložkov, pa vse tja do razživetih, svobodnjaških zvočnih izumov, v katerih se muzičistke in muzičisti poigravajo z različnimi odtenki zvoka. Pri tem iz svojih inštrumentov izvabljajo enkrat meditativne, plapolajoče zvoke, spet drugič so ti zvoki predirni in viharniški. Naj gre za zategle pihalske linije Aba Baarsa in Ade Rava, minimalistično ritmiziranje bobnarja Onna Govaerta in kontrabasista Lennarta Heyndelsa ali pa iskrive zvoke violinista in violista Georga Dumitriuja. Igranje Draksler je premišljeno in pretanjeno; z mehkimi, iskrivimi linijami skladbo dostikrat odene v sanjaško vzdušje, ki se imenitno poda vokalnim interpretacijam. Prej omenjeni vokalistki nista edini, ki interpretirata poezijo, saj se s svojim glasom pridruži tudi Ab Baars, ki v skladbi The Silken Tent recitira Frostovo pesem, samega avtorja verzov, Roberta Frosta, pa zaslišimo z arhivskega posnetka v skladbi Away!. Mimogrede, v omenjeni The Silken Tent slišimo tudi delček skladbe Georga Friedricha Händla.

Robert Frost je opeval naravo in ljudi oziroma, bolje rečeno, mu je narava služila kot simbol za človeška duševna stanja, premlevanja o minljivosti, a tudi o radostih žitja in bitja. Kaja Draksler se je na albumu Out of Stars izognila njegovim tako rekoč ponarodelim pesmim, kakršna je denimo Postanek ob gozdu na zimski večer, kar pa v bistvu niti ni tako pomembno. Bolj pomembno je, da je pesmim avtorja, ki je trdil, da je poezijo nemogoče prevajati oziroma da se v procesu prevajanja poezija izgubi, vdihnila nove pomene in interpretacije. Črke na papirju, ki so prepuščene vsakokratni imaginaciji in iznajdbi bralca ali bralke, je povzdignila v novo formo, dramatično in dinamično, polno nenadejanih prehodov, premolkov ter prebliskov, ki nas tudi ob večkratnem poslušanju vsakokrat presenetijo.