Kanye West: Yeezus

Def Jam, 2013

"Don't believe the _______"

Verjemite. Če bi šesti studijski album Kanyeja Westa zvokovno in glasbeno ustrezal opisom in recenzijam, ki so se pojavili na anglosaksonskih spletnih portalih, bi bila to po mojih lastnih kriterijih najslabša hip hop plata ever. Ampak na srečo in na moje presenečenje se da Yeezus brez kakšnega posebnega truda poslušati v smislu kontinuitete in konsistentnosti, zaradi katerih sem pred pol leta označil Kanyeja kot edinega, ki se zavestno bori za relevantnost radijskih valov, ki prenašajo komercialni hip hop po parkiriščih tako črnskih kot belskih nakupovalnih centrov. In tako ga bomo, upam, danes poslušali. Ameriški beli srednji sloj s svojimi glasbenimi kritiki na čelu si resda zasluži kirurško natančno kritično seciranje ... ali vsaj en orng kolektivni šamar …, a album, ki je v redu in neproblematičen, nam ne ponuja izhodišča za neko smiselno refleksijo v to smer. Če sploh na kaj, nastali kratek stik med farsično kombinacijo načitanosti in etnocentričnosti in konkretnim medijskim produktom spominja na to, kar se je zgodilo, ko so se markantne televizijske nadaljevanke, kot so Sopranovi in Seinfeld, bližale zadnjemu delu in s tem postale glavna zgodba v novicah; novinarji so šli na ulice in spraševali debele, glupo nasmejane Američane za njihova mnenja o seriji in o tem, kako se bo stvar končala, in pri njihovih odgovorih sem ponavadi butnil glavo v steno in si rekel čakaj, a smo teh 5, 10 let sploh gledali isto serijo? Tako je tudi tukaj, saj sem našel vsaj tri recenzije, ki bazirajo na verzu, ki je tako površen in nevreden omembe, da ga nisem opazil niti ob četrtem poslušanju albuma.

Da sem takoj na začetku vpeljal svet televizije ni naključje: že pri sintesajzerskem breakdownu v komadu Power s Kanyejevega prejšnjega albuma My Beautiful Dark Twisted Fantasy (odslej Fantasy) me je doletela opazka, da stvar deluje kot HD reklama za novo sezono "groundbreaking" nanizank. Potrditev svoje teze sem dobil zdaj, ko sem stvari malo raziskal: Kanye je sebe nekoč poimenoval "the black Larry David" in celo posnel pilot za HBO. Toliko torej za vse te glasbeno-novinarske nebuloze o tem, da naj bi bil Yeezus neki "stream-of-conscious" esej o rasnih ali drugačnih travmah in frustracijah človeka iz mesa in krvi z imenom Kanye West. Tisti "Kanye", ki ga lahko vsaj že tri leta opazujemo na dveh do štirih albumih in celem kupu featuringov, je skrbno orisan fikcijski lik; album Yeezus ni nobena izjema v tem oziru, ne po vsebini ne po strukturi verzov, in tisti, ki misli, da tu sliši neko pristno subjektivnost, naj gre obiskat Bubblesa v Baltimore in naj se tja prepelje z zmajem.

Na Yeezusu je Kanye še vedno visoko profilirani čisti entertainment in kot tak še vedno dober. Kot neka hip hop kabelska nadaljevanka še vedno ponuja zmes "character acting", pop družbenokritične refleksije in televizijsko površnega psihološkega profiliranja. Glavni lik je dobro dodelan in pač tak, da tisti, ki išče kaj takega, rabi samo par delov, da pade noter. Seveda, tukaj ne gre iskati užitka poslušanja v vzvišenem, aleksandrinskem smislu nekega veščega tekstopisca, ki iz imena obskurnega lika iz risank našega otroštva izvije glagol in vse skupaj izpelje na kontekstualno relevanten način. Ko na primer v New Slaves sprašuje, zakaj ga obmetavajo s pogodbami, saj črnci ne znajo brati, z intonacijo glasu in obrazno mimiko, ki jo lahko na neki način razberemo skozi njegov delivery, spremeni sarkastičen conscious hip hop kliše v misel, ki deluje, kot da je temu sumničavemu, zateženemu liku spontano prišla na pamet, ko je po prekrokani noči odprl poštni predal. In ta zrežirana spontanost, ki v zadnjih letih odlikuje Kanyejev slog, je smešna, zanimiva na plačljivo-televizijski način in prisotna v izobilju na albumu Yeezus.

Ampak glavni razlog, zakaj se moje navdušenje nad g. Westom brezhibno nadaljuje na Yeezusu, je, da "relationship rap" lok, ki ga je začrtal za svoj lik že na Fantasy, še vedno gladko pomete z raznimi Drakovimi ringtones ali s Kendrickovim obupnim, jovanottijevskim opevanjem ženskih oblin. "Relationship rap" je Kanyejeva prastara fora - tovrstne refleksije se prebijejo v ospredje že na primer v komadu "All Falls Down" iz leta 2004 – a tam Kanye stopi v vlogo pripovedovalca, ki jukstapozira seks/partnerski odnos in mamljiv svet potrošniških dobrin in s tem vsili neko subtilno, implicitno, a nepogrešljivo pavzo, v kateri naj tudi mi sami pri sebi malo razmišljamo. Od Fantasy naprej pa ga ne dobimo več v standardni hip hop vlogi preizpraševalca, temveč kot lik, ki v real timu doživlja krutost in nekompatibilnost moških in ženskih potreb in želja ter pri tem nikoli ne odreče svojih spolno pogojenih potreb in vlog. In tu so Ameriški kritiki z diplomo iz sociologije seveda videli ... no, saj si lahko predstavljate, kaj vse. Lepo vas prosim. Izvor in smisel tega pristopa je v resnici zelo preprost, čim odmislimo ohlapno tekstualnost Kanyejevih zgodb o "keš pičkah" in se osredotočimo na dostopen način, na katerega jih poda. Kanye seže po tradiciji, ki je zaznamovala dobršen del disca, skoraj vse cross-over dance uspešnice v devetdesetih in približno polovico vse glasbe, ki so jo v zlatih letih R'n'B-ja izdale Destiny's Child in TLC. Pač, klasični trop črnske glasbe, pevec oziroma pevka nastopa v vlogi povprečnega pripadnika svojega spola in našteje svoje zahteve do povprečnega pripadnika drugega spola na krut, brezkompromisen, a hkrati zabaven način. Gre za štos oz. gimmick, ki s svojim blagim humorističnim realizmom iz poslušalcev oz. poslušalk zanesljivo vabi malce zloben nasmeh. "It's what's up front that counts!", "Do you pay my automo'bills?", "All the fellas like a big ol' ass..."... Chill out in probaj Kanyeja poslušati ne kot Commona, temveč kot 20 Fingers. Kdor se je v svoji nepotrebni resnosti pozabil nasmejati in uživati ob Kanyejevem odličnem gostovanju v 2 Chainzovem komadu Birthday (verz leta IMHO), bo na Yeezusu imel več priložnosti za popravni izpit. Pa še plonkič vam dam: "She said can I get my friends in the club? ... I said can I get my Benz in the club?"

Kar zadeva album kot tak, z ozirom na doslej povedano presenetljivo nimam veliko za dodati. Ti Kanyejevi vzorci niso pika na i, temveč lepilo, ki vse drži skupaj. To bi mogoče bilo problematično, če Kanye ne bi forsiral svoje odrske osebnosti na vsako čudaško glasbeno potezo ... pa bodimo realni, če bi bil album daljši od 40 minut. Čeprav je posemplal nekatere izvajalce s temačnim poreklom, s tem ni mogel (in najbrž ni hotel) preprečiti, da bi stvar vsaj mestoma izpadla bumping and catchy. Če pa je s kaotično zasnovo albuma hotel ujeti kanček svobode in neumnosti internetnega hip hopa, mu ni uspelo. Kanyejeva svoboda je svoboda avtorja, ne brkljača, zato se ne gre čuditi, da po eksperimentalnosti in viziji – pa tudi nasploh – Yeezus ne seže Fantasy do kolen.

In na koncu ne gre brez caveat emptor: prehod od teorij zarote, sponzoruš in realistično opisane relationship drame h Kanyejevi garaži, garderobi, spolnemu udu ali želodcu in nazaj se po tukaj uporabljenem vzorcu zgodi vratolomno hitro in navidez nepremišljeno, ponekod že v dveh verzih. Tisti, ki so a priori nenaklonjeni Kanyeju, bodo zlahka dobili vtis, da se brez idej prepušča trapperski lenobi. Tudi smešno preprosti "hooks" se bodo marsikomu zdeli problematični: samozavest, ki jo je Kanye zasluženo dobil ob uspehu ponavljajoče se fraze "that shit cray", je očitno do neke mere narekovala njegovo odločitev za zmerno glasbeno zmedo, saj morebitne nerodne praznine lahko vedno zakrpa s to isto potezo, in to tudi brez zadržkov počne. Kaj jaz vem, mogoče je Kanye res lenuh, ki skupaj nameče stvari s pomočjo bolj sposobnih ljudi in jih nato pimpa hipsterjem s svojo gverila-marketinško osebnostjo; mogoče po drugi strani Niggas in Paris in posledično tudi Yeezus dolgujeta svojo svežino hip hop veleumu in spletnemu božanstvu Lil B-ju. Dvignem roke; kdor se ni zaljubil v Kanyeja v Parizu, bo najbrž na Yeezusu, tako kot tiste bivše punce, zelo težko prenašal njegov drek.