KIKAGAKU MOYO: HOUSE IN THE TALL GRASS

Oddaja
6. 7. 2016 - 19.00

Guruguru Brain, 2016

 

Kikagaku Moyo smo v zadnjem času na naših valovih kar nekajkrat omenili. Najprej smo jih slišali v RŠ hitu pred dvema tednoma, nato pa je njihov koncert v zagrebški Močvari, ki se je zgodil minuli četrtek, recenziral kolega Gašper Baša. Japonski psihedeliki s svojo zanimivo mešanico žanrov pihajo svež veter že od prvega istoimenskega dolgometražca leta 2013. Kvintet, ki sredi Tokia ustvarja in živi pod eno streho, je letos maja izdal še četrti album z naslovom House in the Tall Grass. Guruguru Brain, ki je založila omenjeni album, je kljub zgolj enoletnemu obstoju izdala že kar nekaj albumov azijske podtalne glasbe, pretežno psihedelije in improvizacije znotraj nje.

Tokio velja za eno tistih velemest, ki ponoči ne spi, se nikoli zares ne umiri in naj bi sploh bilo eno bolj stresnih okolij na planetu. In prav čudno je, da se zadnje čase japonska podtalna glasbena scena spet širi. Če smo konec šestdesetih let imeli Flower Travelin' Band, kasneje White Heaven, Skin Graftove Zeni Geva in Melt-Banana, avantgardne Boris, Acid Mothers Temple in druge, se japonsko podzemlje zdaj spet vrača. Vrača se prav s Kikagaku Moyo, ki z namenom spodbujati lokalno sceno enkrat na mesec organizirajo Tokyo Psych Fest.

Kikagaku Moyo se v svojem izrazu premikajo skozi številne žanre. Kot pravijo sami, so odprti za vse glasbe, in ob petih posameznikih pod isto streho jim prav gotovo ne manjka inspiracije. Že na predhodnih albumih so kazali zametke krautrocka, folka in tršega rocka sedemdesetih let. Na House in the Tall Grass pa se celotna zadeva malce umiri v smislu bolj homogenega nabora komadov, čeprav so si ti med seboj še vedno precej raznoliki. Že uvodni Green Sugar začne s krautrockovskim ponavljajočim se ritmom, v ozadju pa se vokali nežno mešajo s kitarami. Kogarashi takoj poskrbi za drugačno atmosfero, s katero pričara skorajda tropikaličen zvok, v katerem sitar z efekti ustvarja indijski melos. V nasprotju s prejšnjimi albumi se na House in the Tall Grass bend le malokrat prepusti hardrockovsko distorziranim delom. Eden izmed takšnih momentov se zgodi v desetminutnem komadu Silver Owl, ki se po dveh tretjinah vzpenjanja prelevi v sabbathovsko rifažo, pa še tokrat le za kratek čas.

Glasba z albuma je polna razpoloženja in občutja, kot da bi inštrumenti nekako ostajali v grajenju ozadja a hkrati skupaj nosili pojem in bistvo komadov. Melodije se gibljejo od odmevajočih kitar do rahlih uvijanj strun sitarja, pri čemer nastane tremolo efekt in z njim mikrotoni, ki spomnijo na orientalske glasbe. Težko bi trdili, da so Kikagaku Moyo z albumom House in the Tall Grass izdali svoj najboljši album. Z vsakim novim so nas namreč vselej presenetili in nas bodo verjetno tudi v prihodnje. Vsaj dokler živijo v isti hiši s toliko idejami. Mogoče pa je prav njihova hiša ta sredi visoke trave …  

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness