KING GIZZARD AND THE LIZARD WIZARD: Infest The Rats' Nest

Flightless, 2019

Avstralskega sedmeroglavega kuščarja King Gizzard and the Lizard Wizard v devetih letih njegovega obstoja zagotovo nismo zajeli in preiskali po dolgem in počez. V relativno kratkem času obstoja zasedbe je ta namreč nanizala petnajst albumov, ki so glede na spremenljivost izločene vsebine prej kameleonski kot kuščarski. Od garažnega rokenrola prek tako imenovane vestern audioknjige, natančno razparceliranega albuma štirih enako dolgih pesmi psihedeličnega karakterja in vsega nemogočega vse do prelomnega leta 2017. Slednje je bilo nedvomno Gizzard leto ali fenovsko kar Gizzyear, v katerem so Avstralci držali obljubo o petih izdanih albumih v enem letu. Po zelo dobro sprejetem in glasbeno krožnem Nonagon Infinity iz leta 2016 je tako sledila bera še bolj nenavadnih vsebin - od bizarnih albumov mikrotonalne muzike, mračne tridelne pripovedne štorije, sanjavega popa in jazz rocka na albumu sodelovanja z Mild High Club, do progrockerskih navalov ... Vse to se je sestavilo v vselej prepoznaven in samosvoj skupek - edini njim ustrezen žanr, ki jim ne dela krivice – lizard rock.

Glasba / Tolpa bumov

King Gizzard & The Lizard Wizard with Mild High Club: Sketches Of Brunswick East

Kam se King Gizzard v glasbi nikoli ne bi podali, tega ne vedo niti sami ...

Andrej Dujc

 / 6. 9. 2017

Razpihovanje psihedelične kitarske glasbe v še neslišane smeri, ki so v primeru Gizzardov že od začetka zaznamovane z mladostniško - z glavo skozi zid - neizprosnostjo in kaosom, je za sabo povleklo ogromno bazo sledilcev, ki hkrati opozarjajo tudi na ostale bende sicer že od nekdaj sramežljive založbe Flightless, katere lastnik je prav eden od bobnarjev kuščarskih rokerjev. Flightless, ki je začela skromno, z odpošiljanjem prvih izdaj kar v škatlah za pice, trenutno izdaja albume kar nekaj zanimivih bendov. Denimo nedavno v Tolpi bumov obravnavane Amyl and the Sniffers, nadebudne in pobratene The Murlocs ter druge pretežno avstralske garažne bende. Med drugim pa založba v sodelovanju s še ostalimi člani zasedbe King Gizzard and the Lizard Wizard enkrat letno v Avstraliji organizira tudi festival Gizzfest. Univerzum benda ali - kot mu radi rečejo - Gizzverse pa se tudi po vsem omenjenem še ne konča. Tu je še vsa prostranost raznih razlag in komentarjev številnih privržencev benda, misli o besedilih ali nasploh glasbi Gizzardov. Zaslužen kraval okoli benda je v letih bendovega obstoja - ali celo v enem samem letu raznolikih albumov, v katerem je vsak lahko našel nekaj zase - posrkal vase tako novodobne elektrončkarje, striktne jazzovske puriste in eksperimentalne nojz zanesenjake kot tudi stare rokerje, razočarane nad neizvirnostjo Grete Van Fleet, ki so svojo uteho ponovno našli v kitarski brezbrižnosti Gizzardov.

Predstavljanje novih, že obstoječih, a še nedotaknjenih žanrov v novi preobleki oziroma uvajanje neprivržencev in nepoznavalcev v določen žanr za King Gizzard and the Lizard Wizard ni nobena novost. Po enoletni pavzi se je septet letos najprej vrnil spomladi z albumom Fishing for Fishies, albumom zasnovanim na podlagi glasbenih jezikov bluesa in boogieja. Tak opis sicer v tem primeru ni ravno jasen, posebno glede na to, da so tudi sami povedali, da je končni produkt presenetil celo njih same. Fishing for Fishies je skratka ponovno poln odstopanj. Folkovska ubiranja so zastavljena nejasno in dvoumno, električni boogie kosi so podrejeni ustni harmoniki, petje slišimo bolj kot ne v slogu parol, občasno pa bend pretrese tudi z analognimi sintetizatorji in autotunom. Od prvega tona pa so tudi tu seveda prisotni Gizzardovsko prepoznavni večglasni kriki, zappoidne norčave štimunge, lahkotnost v igranju, nasekane ritmike ter samosvoji na sveže reproducirani manevri iz kataloga zgodovine kitarskih muzik. 

Ob tej svoji prvi letošnji izdaji pa je bend še enkrat frapiral tudi z novim singlom Planet B in spremljajočim videospotom. Kot vselej skopi z informacijami so spet poskrbeli za zmedo, kasneje pa so končno najavili datum izdaje še svoje druge letošnje plošče, ki sliši na ime Infest the Rats' Nest. Ta tokrat obravnavani album je neke vrste posvetilo thrash metalu. Ja, prav v tem stagnirajočem žanru z le redkimi bendovskimi biseri so se Gizzardi zlahka udomačili, njihovi sledilci pa so danes bogatejši za še en glasbeni prevrat in vsebino, ki je v kakem drugem scenariju ne bi niti povohali. Če so si Gizzardi v preteklosti že izmenjali nekaj pogledov s tršo kitarsko vsebino metalskega značaja oziroma so vanjo zabredli nekam tja do gležnjev, pa so tokrat z udarnimi bobnarskimi vihtenji, žagajočimi kitarskimi izstrelki in bevskajočim vokalom vanjo pogreznjeni vsaj do vratu, če ne višje.

Infest The Rats' Nest je dobre pol ure dolg album starih thrasherskih zvenov, neke vrste poklon dotični metalski struji, ki jo je bend vsekakor že v preteklosti zajel v svoj značilen izraz številnih navdihov. Gre za prekleto dobro odigran in kompaktno zgrajen album, s katerim so jasne navezave tako na stare ameriške Bay Area thrasherje a la Exodus, Metallica ali Death Angel kot tudi na trše zveneče nemške kamerade iz osemdesetih, recimo Kreator, Sodom ali Destruction. Prisotne pa so tudi direktne povezave s še starejšo gardo protometala, heavy metala, hard rocka ali kake vam ljubše poimenovane veje kitarske glasbe pred metalom. Venusian 1 tako denimo z vokali na dan prikliče hetfieldovske odrezave zaključke verzov, Organ Farmer pa z vsemi bobnarskimi copotanji in piskajočimi solažami mendra prav po slayersko. Mars for the Rich je mikavna motorheadovska poskočnica in Superbug je križanec starega obrobja Sabbathov ter vesoljskega rocka Hawkwindov. Vendar pa Infest The Rats' Nest ni le album za ljubitelje starega dobrega metala. Gizzardi kljub vsem navezavam tudi na novo ploščo ponovno vtisnejo štempelj s svojim lastnim imenom. 

Nov piš starozvenečega metala izpred tridesetih let z organskim zvokom Avstralci dosežejo z vselej prikritimi, vendar vedno atraktivnimi in udarnimi lihimi ritmi, ki direktno odigrane pridušene kitarske galope ali bobnarska udrihanja kaj kmalu zvrnejo v bazen organizirane zmešnjave, v kateri nezamenljiv, tokrat morda še bolj jezikav Stujev glas za rep lovi lastne ožigosane rife pobezljane narave. Vse pomembnejšo vlogo igra tudi bas kitara, ki na albumu pogosto zasije tudi kot osrednji solistični inštrument. Ploščo Infest The Rats' Nest je bend sicer posnel v okleščeni postavi – Stu Mackenzie in Joey Walker s kitarami, vokali in basom, Michael Cavanagh za bobni, iz ozadja pa se včasih prikrade tudi ustna harmonika Ambrosa Kennyja-Smitha.

Kot večina, no, morda celo vsi Gizzardovi albumi tudi Infest the Rats' Nest vsebuje sporočilo, nemara celo koncept. Izvenzemeljski, kot kaže, ni le zvok tokratne plošče. Enako kot so v teh dneh v zvezi s podnebnimi spremembami vzklikali pred brazilskim veleposlaništvom in pred tem že nekaj časa tudi marsikje drugje po svetu, tako tudi Gizzardi posebej v prvi polovici albuma nastopijo ostro in izrazito črnogledo. »There is no Planet B!« vzkliknejo že v uvodni pesmi, v kateri brez vsakega ovinkarjenja in olepšav govorijo o smrti našega planeta. Drugi planeti nam niso dosegljivi, ne obstajajo, tega pa izgubljamo z zastrupljanjem okolja. Čeprav v nadaljevanju nakažejo nekaj upanja, sicer najprej le za bogate v komadu Mars for the Rich, ki govori o Marsu kot edini možni alternativi, a ta je rezervirana zgolj za premožne. Organ Farmer je kritika mesno pridelovalne industrije, Superbug pa opozarja na bolezen, ki bo v prihodnosti preganjala človeštvo in bo imuna na vse medikamente. Prej kot konceptualen torej Infest the Rats' Nest deluje kot prvi Gizzardov družbenokritični album. Druga polovica plošče nato izrazi upanje na možnost novega planeta tudi za navadne smrtnike, tokrat je to Venera. A tja namenjeno vesoljsko plovilo Venusian 1, polno upornikov z Zemlje, žal nikoli ne doseže svojega cilja. Sledi Venusian 2, ki pa na površju Venere zgori. Navezovanje na zanikanje klimatskih problemov in samodestrukcijo se nadaljuje v Self-Immolate, album pa se v primežu ognjenih zubljev razkroji in konča kje drugje kot v peklu s komadom Hell.

Skupno petnajsti oziroma drugi letošnji album Gizzardov je morda od vseh doslej najbolj radikalen, hkrati pa ne kaže niti pomanjkanja idejne moči – tako v glasbenem kot tudi besedilnem smislu - niti kakega nepotrebnega brezglavega naprezanja na še svežem terenu. King Gizzard and the Lizard Wizard ostajajo glasbeni osamelci, zvedavi na vseh poteh. So neke vrste psihedelični Melvinsi, ki so se kljub že neštetim inkarnacijam uspeli ohraniti kot idejno močna formacija že vse od začetkov. Mogoče pa bomo naslednje leto res dočakali njihov mumble rap, leto kasneje pa še mariachi album, kot v šali ugibajo komentarji nekaterih pristašev benda. A za zdaj bodo Gizzardovi sledilci ostali ujeti prav tam, kjer se današnji obravnavani album izteče ... V peklu.