KLARA LEWIS: TOO

Editions Mego, 2016

V tokratni Tolpi bumov obravnavamo album Too, že drugi dolgometražec, ki ga je pri čislani založbi Editions Mego v zadnjih dveh letih izdala švedska skladateljica Klara Lewis.

Klara Lewis svoj način dela glasbe opisuje kot večinoma zbiranje in dekonstruiranje terenskih posnetkov, manipuliranje z njimi, rezanje na koščke in sestavljanje v nove celote. Ta tehnika se precej očitno odseva v končnem rezultatu, saj ta nekako res zveni kot kolaž, čeravno zelo homogen in koheziven. To še posebej velja za Too, ki ga sicer zaznamuje izrazito večplasten zvok, katerega zgornja ali prevladujoča plast pa je skoraj vedno ambientalna. Ob prodiranju globlje pa lahko v njem slišimo mnoge raznolike zvočne drobce, piske, vokalne delce in tudi odseke pogovorov ter petja. Vsi ti številni mikroelementi se subtilno združujejo v večinoma nesimetrične strukture in se kdaj pa kdaj pojavljajo tudi v različnih variacijah izpeljanih iz enotne podlage. Celoten album ni vidno razdeljen na skladbe in vseskozi teče kontinuirano oziroma je očitno namenjen takšnemu celostnemu poslušanju.

Zvočne pokrajine albuma Too se raztezajo prek dramatičnih, občasno temačnih, celo grozečih, vendar na drugi strani kdaj tudi pomirjujočih vzdušij, ki se elegantno in neopazno pretakajo med seboj. Vendar pa v nasprotju z njenim prejšnjim albumom Ett in zlasti EP-jem Msuic, izdanem pri založbi Peder Mannerfelt Produktion, Too skoraj nikoli ne zaide na teritorij kakšnega beata ali celo nojza. Zato ga je verjetno najbolj smiselno gledati z vidika ambientalnega albuma, vendar pa tudi s tega gledišča predstavlja odstopanje, saj bi bilo kljub njegovi relativni neinvazivnosti preveč preprosto reči, da gre za 'easy listening'. Zvočne ekspedicije pod njegovim površjem so namreč resda subtilne, vendar pa zato toliko bolj nepričakovane in mestoma celo nemirno iščoče.

Too si lahko predstavljamo kot nekakšno tapiserijo, stkano iz niti, vzetih iz določene zvočne realnosti – v tem primeru iz lastne okolice, iz katere Lewisova večinoma črpa zvok. Celotna tapiserija pa seveda predstavlja novo, popolnoma drugačno zvočno realnost. Tako z načinom ustvarjanja kot tudi s končnim izdelkom Lewisova raziskuje prostor, ki obstaja med tistim, kar je ‘zgolj’ zvok, in tistim, kar konstituira glasbo, ter se nikoli ne želi popolnoma odločiti za eno izmed teh dveh. Toni, skorajšnje melodije in manj definirani zvokovni odkruški, ki bolj očitno izhajajo iz terenskih posnetkov, se namreč vsi pojavljajo le na kratko in potem pogosto poniknejo, preden se zares razvijejo. Ta fascinacija z vmesnim, nedefiniranim, tistim, kar nima potrebe biti definirano ali pa se definirati celo ne da, je pri Lewisovi pravzaprav vseskozi prisotna. Sprememba, ki se pojavi z albumom Too, je le ta, da je kdaj prej ta vmesni prostor bil tisti med skorajšnjim spogledovanjem z obklubskim potencialom in med eksperimentalno kompozicijo, z albumom Too pa se z manj očitno drznim raziskovalnim zvokom zasidra predvsem v vmesni prostor med ambientalnim in eksperimentalnim, kakorkoli ohlapni že sta ti dve besedi. Kljub temu pa Too zveni kot naravno, organsko nadaljevanje zgodbe, ki jo je pisal že prvi album.