KLEEMAR: NO LOVE IN MODERN WORLD

KLEEMAR: NO LOVE IN MODERN WORLD

Recenzija izdelka
13. 8. 2020 - 19.00

rx:tx, 2020

 

V naše frekvence se je po dolgem času ponovno ujela izdaja radijskega hišnega gojenca letnika 2004, kasneje pa zvestega podpornika, dolgoletno aktivnega producenta Kleemarja. Gre za pravcati debi z naslovom no love in modern world, ki ga pričakujemo že od konca leta 2013, ko smo ob izdaji ploščka v kombinaciji z zasedbo TRUS! poročali, da Kleemar za prihodnje leto napoveduje tudi prvo samostojno ploščo. Od tedaj je minilo sedem let in mnogi so nas vlekli za ušesa in nam očitali, da smo jih vlekli za nos. Tokrat pa nam gre verjeti, saj plošča jutri izide pri založbi rx:tx, nam pa je na predvečer izdaje pripadla pravica prvega poslušanja.

Kdo pa pravzaprav sploh je Kleemar, ob omembi katerega mnogi zagotovo zastrižete z ušesi, a je vendar mlajšemu poslušalstvu morda že nekoliko manj znan? Matej Končan, letnik 1980, bojda rojen le nekaj tednov pred smrtjo Tita, kar na portalu last.fm pospremi s pompoznimi besedami, da na svetu preprosto ni bilo prostora za oba. V živo se zdi sicer veliko skromnejši in bolj zadržan, pravzaprav je tudi na socialnih omrežjih bolj redkobeseden, profila na Myspaceu pa že dolgo ne osvežuje več. Na domači sceni je prisoten že od preloma tisočletja, ko se je predstavil s svojimi prvimi demo posnetki. Leta 2004 je z barko Klubskega maratona preplul razširnosti domačega klubovja, nato pa ga je pot nesla do sodelovanj z bendi Lollobrigida in TRUS!, s katerimi je po principu »bolje izdati plato kot prijatelja« lansiral split izdajo. V prehodu desetletij je nato ujel “novi val” domačega IDM zanosa – ogreval floor za Dana Deacona na kultnem nastopu v Klubu K4, nastopil na off-Sonar weeku v Barceloni in se uvrstil na Guardianovo lestvico nine must-listen new tracks from around the world.

Kot je nekoč dejal v intervjuju za RTV, ga je ravno RŠ-evski projekt Klubski maraton spodbudil, da se je »zganil in ugotovil, da je nekaj na tem, da ni brezveze to, kar delam. Dobil sem potrditev, da nekdo vseeno posluša to!« Svojo naklonjenost naši radijski postaji pa še naprej dokazuje s tem, da bo vse prihodke od prodaje albuma v prvih 4 tednih namenil v podporo Radiu Študent, za kar se mu gre javno zahvaliti! Navkljub njegovi velikodušnosti pa bomo v naslednjih vrsticah, v tradiciji radijske kritičnosti in med drugim tudi njemu na čast, vseeno izvedli kritično obravnavo albuma.

Uvodni komad dave is my favourite astronaut smo v preteklih letih že lahko slišali na Kleemarjevih koncertih in po spletnih kanalih. Kljub nenadnosti izdaje lahko tako sklepamo, da nimamo opravka z nekim ekskluzivno koronskim albumom, plodom kratkočasenja med samoizolacijo, pač pa s produktom večletnega ustvarjanja. Omenjena uvodna špica poslušalca uvede v headspace albuma in ga navda z upanjem, da smo priča zgodovinskemu trenutku ustvarjalčeve evolucije v naslednjo razvojno fazo. Zanimivo je spremljati, kako napeto in čustveno nabito vzdušje uspe Kleemarju zgraditi brez kakršnega koli beata ali perkusij, temveč le z naraščajočimi in vzpenjajočimi se sintovskimi linijami. Vstop beata, nasprotno od tega, česar smo drugače vajeni, tako deluje celo nekako pomirjujoče, sprosti sonični prostor in nam tako da dihati po pretekli izkušnji zasičenosti.

Žal pa naslednji komadi ne potešijo želja, ki jih vzbudijo. Sledeče glasbene smernice niso nič kaj sveže in že nekoliko preživete, saj ne ponujajo prav veliko novega, česar ne bi iznašel že kakšen bend ala Tycho v preteklih dveh desetletjih. Sledeči komadi niso niti kaj pretirano zvočno bogati in so na momente generično elektronski, nekateri celo nekoliko pocukrani, kot na primer komad sensitive after touch, ki bi ga zlahka umestili v kakšno od igric iz serije Sims. Nove produkcije tako ne dosegajo svežine, drznosti in eksperimentalnosti, ki smo jih bili vajeni v preteklih Kleemarjevih izdajah, opirajočih se na Oneohtrix Point Never, Aphex Twina in Boards of Canada.

Vseeno pa se v drugi polovici albuma umetnik nekoliko ogreje, komadi začnejo bolje funkcionirati, tudi nabor zvokov in instrumentov postane širši. Izpostavljanja vredni so komadi kolman's music room, slow is too quick in naslovni no love in modern world, ki na trenutke asociirajo na izvajalca Shigeta, emocije, predvsem v zaključnem komadu someday is close, pa nekoliko spominjajo na primorskega producenta Blaža. Med rojaki pa Kleemarju vzporednice zlahka iščemo tudi pri Your Gay Thoughts, New Wave Syrii in predvsem pri sodobnikih Futurskih.

Kot lahko vidimo, ima Kleemar v domači krajini kar nekaj elektroničarskih naslednikov oziroma glede na svojo odmevnost v začetku prejšnjega desetletja morda celo potomcev. Morda tudi zato njegov zvok ne pride več tako do izraza kot nekdaj. Obenem se zdi tudi, kot da se je Kleemar v albumu želel manifestirati na vsebinskem področju, saj imajo številni naslovi komadov in samega albuma družbenokritične konotacije. Žal ta sporočilnost ni jasno izražena in zato nekoliko zvodeni. Sklepe o smernicah ustvarjalčevega angažmaja in potencialni družbeni kritiki tako prepuščamo poslušalstvu, ki mora izdelku, že zaradi zgodovinske relevantnosti, nedvomno prisluhniti. Navsezadnje je izkušnja s Kleemarjem intimno doživetje.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.