Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell

Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell

Oddaja
30. 9. 2019 - 19.00

Interscope Records, 2019

 

Takoj na začetku je – že zaradi morebitnih vprašanj o primernosti današnje Tolpe bumov za Radio Študent – treba izpostaviti, da se Lana Del Rey nikoli, niti enkrat ni pojavila v mojem skoraj že desetletje trajajočem raziskovanju pop kulture. Tudi sam se malce čudim, ko pišem te vrstice, in se spominjam, kaj vse od relevantne pop kulture smo pokrili v Letečem pilotu, ampak, ja, ob takem premlevanju vsega, kar je bilo, se mi taka odločitev za nevključitev vendarle zdi pravilna: kot igralka na največjem globalnem pop poligonu se mi Lana Del Rey nikoli ni zdela tako prelomna kot Drake ali Kanye. Glasba v počasi že minulem desetletju resda temelji na gimmicku, in glede tega ji a priori nimam kaj očitati, a tudi v tem smislu je white gangsta bitch ali karkoli že naj bi po lastnih besedah Elizabeth Ward – oziroma, ahhhem, oprostite, Lana Del Rey bila, vedno sodila med manj prepričljive primerke. Tako je na primer s strani Laninih fanov in fanic apropriacija izraza aesthetics iz sveta vaporwavea nazoren primer tega, kako sestavne dele Laninega gimmicka srečujemo nekje drugje, prej in v bistveno bolj izvirni oziroma zanimivi izvedbi. Tako da, tudi če rečem »saj, I get it«, lahko nadaljujem z utemeljeno argumentacijo, da je ta isti it prisoten v dovolj podobni, a bistveno kvalitetnejši obliki pri Halsey ali emo pop belle du jour Billie Eilish.

Tako je Lanina šesta studijska izdaja Norman Fucking Rockwell! kot strela z jasnega. Pa ne samo, da je presežna na primeru Lanine diskografije. Glede na pravkar povedano to zdaj ne bi pomenilo nič, tako kot ni, vsaj za moja ušesa, nič pomenilo, ko so takisto govorili ob njenem zadnjem in tudi predzadnjem albumu. Oziroma – isti sklep, drugi zorni kot: v komentarjih na YouTubu naletimo na nenehne poskuse Laninih dolgoletnih poslušalk in poslušalcev, da bi novo izdajo umestili v njeno siceršnjo diskografijo. Ampak oprostite, ne, I checked, ploščo NFR! označiti kot duhovno nadaljevanje plošče Ultraviolence je kratkomalo žalitev.

Kajti NFR! bi lahko bil blizu temu, da bo potoval skozi nadaljnja desetletja kot eden vrhuncev iztekajočega se desetletja tudi še dolgo po tem, ko se bo zeitgeistu primeren hype okrog njegove avtorice po naravni poti razblinil.

In ob tem preskoku iz registra Letečega pilota v register Tolpe bumov se zdi nujno izpostaviti Lanino zavezništvo s članom skupine Fun in zadnje čase velecenjenim pop producentom Jackom Antonoffom. Dasiravno je Antonoff poleg Lane naveden kot soavtor večine skladb na albumu, močno sumim, da je vsaj za tisti odločilni push v smer produkcije, ki pričara določeno prostrano, na otožnih klavirskih akordih temelječo melanhočino praznino, ki uniformno tvori subtilno, razkošno ozadje celotnega albuma, zaslužen prav on. Pač, ne morem si kaj, da ne bi mislil, da je takšen pristop že v zasnovi Lani povsem tuj: globoka, temačna, a topla brezna absorbirajo ključen del soja tistega figurativnega, boleče močnega žarometa, ki je primadono Lano tradicionalno obdajal na posnetkih, od same avtorice pa takšni prijemi terjajo bistveno bolj sofisticiran in zlasti manj gimmicky songwriting, kot smo ga bili z njene strani deležni doslej. In ko se ob teh refleksijah spominjam, kako sem večkrat dejal, da je edini Lanin komad, ki me sploh zanima, neizdan remiks Joya Orbisona skladbe Video Games, sem s tem, kot kaže, namigoval na pogoje, v katerih bi Lana lahko generirala tudi določeno presežno vrednost.

NFR! je – sicer po precej drugačni poti, a vseeno – uspel vzpostaviti podobne pogoje, in v teh je Lana v določenih trenutkih, morda sicer s tega zornega kota ne tako presenetljivo, zablestela. Morda je bila iztočnica za ta sound devetminutni komad Venice Bitch, ki je prvič izšel že pred več kot letom dni. Omenjeni komad torej tvori časovno najstarejšo plast albuma, a s svojimi razširjenimi instrumentalnimi pejsaži še vedno deluje precej surov in nedokončan. To je torej okusu pretenciozne mladine primeren zvočni šmorn »to relax to 24/7«, in kdor je sebe, tako kot tudi avtor tega prispevka, do danes trudoma prepričal, da je Blond res izjemen album, se tu ne more pritoževati. Všeč mi je pravzaprav, da je Lana ne glede na to, kaj se odvija v ozadju in mimo nje, ves čas osredotočena na le eno: herself. S tem priskrbi zelo dobrodošlo prizemljitev: od ekcesne produkcije torej le ne pričakuje preveč, in stvar posledično deluje kot eden bolj prikupnih tovrstnih pop not pop poskusov.

Če je osnovni vajb začetka albuma, ki ga tvorita kako leto starejši skladbi Mariners Apartment Complex in Venice Bitch, po procesu viharjenja možganov Lane in Antonoffa eventualno postavil takt za celotno ploščo, ima Lanina značilna prožnost tu dobre in manj dobre razsežnosti. Zdi se, da je Lana Del Rey tekom relativno dolgega ustvarjalnega procesa razvila več različnih naracij, ki bi lahko delovale smiselno znotraj okvirov, postavljenih na NFR! Res je, bolj ali manj smiselne so vse te po blokih skladb razvrščene naracije, stvar kot celota nekako stoji, a ne do mere, da bi album vzbudil končni vtis res izpiljene monumentalne enosti. Priredba skladbe Doin' Time alternativne rock skupine Sublime je tako precej skippable. Zaključek albuma s skladbami Bartender, Happiness is a Butterfly in Hope is a Terrible Thing for A Woman Like Me To Have je intimen na presenetljivo neposreden način, v glasbenem smislu pa tako zajeten in strateško postavljen kos albuma deluje togo. Tu so praznine dobesedno to – praznine, umanjka jim dodana vrednost, ki bi jo ustvarile, če bi šlo res za evokativne, metaforične praznine.

Morebitnim kiksom – ki ogrožajo celovitost albuma in ki so plod Laninega ustvarjalnega procesa – navkljub, pa srce albuma, iz katerega sta se najbrž rodila tudi odlična naslov in podoba albuma, tvorijo tri skladbe, zaradi katerih plošče NFR! vseeno ni napačno poslušati v celoti. Namreč zato, da bi se, ne glede na manj izstopajoče trenutke, udomačili v albumov zvočni svet in si s tem zagotovili, da smo ponotranjili tisti vajb, ki ga album poskuša vzpostaviti kot samoumeven, ko naletimo na skladbe California, The Next Best American Record in The Greatest, in da bi se potem v tem svetu lahko še malce pomudili, da bi vse te skladbe procesirali v vsem njihovem bogastvu ...

Pri teh precej tesno povezanih skladbah se namreč zdi, da je v prostranem zvočnem in idejnem svetu, ki je nastal ob sestavljanju plošče NFR!, Lana dokončno uzrla nek mit, ki se kot tak sklada z njeno igrivo, barvito površinskostjo, a, ki je hkrati kompleksen, večplasten mit, in ki zato tudi terja določeno slovesno, nepopovsko in povsem odraslo globino. Tako sta America in California, ki ju Lana tu opeva, na nek način že znana kraja: razkošje zlatega obdobja Hollywooda, idiličnost utemeljitelja vidne podobe ameriškega vsakdana Normana Rockwella. A zvočno in po vzdušju album že ves čas poželjivo gleda na tisto obsežno romantično ideologijo zasanjanih praznin ameriškega zahoda, ki se kot totem belega ameriškega srednjega sloja nenehno reproducira vse od skupin The Eagles in The Grateful Dead do z retro americano prežetega akustičnega rocka devetdesetih.

A tu je ključen občutek distance, ki nas ob poslušanju obdaja na več nivojih. Lani ni do tega, da bi dejansko predstavljala takšen totem, da bi torej svojo figuro vrisala v pročelje ameriškega glasbenega mita, Lani gre predvsem za to, da bi v to globoko ameriško glasbeno dikcijo vstavila svoj interni monolog, v katerem hrepeni po idealu, ki ga ti imaginarni ameriški zvočni kraji obljubljajo. Če nič drugega, mi je kot miselno izhodišče všeč ideja, ki se mi je porodila že zaradi zvočnih podobnosti, in sicer, da ima Lana v mislih moškega, ki z nežnim, zakajenim glasom v skladbi California Stars slavi mamljivo lepoto odeje iz zvezd nad kalifornijsko divjino. Omenjeno skladbo seveda izvaja skupina Wilco, pevec je Jeff Tweedy, ampak lik, ki ga pesem pričara, je večen, nadčloveški; med več generacijami mladih Američanov in Američank je že zadobil nadčloveške razsežnosti bodisi nosilca določenega idealnega coola bodisi idealnega ljubimca. In ravno tega večnega, večno nedosegljivega ljubimca si Lana tu želi.

Slabo hermenevtiko na stran, ključna je vsekakor distanca med Lano in neimenovanim predmetom njenih želja oziroma med njenim značilnim, posvetnim milenijskim bullshitom in že napol svetim bullshitom kerouacovskega mita: ob neštetih referencah na tradicijo ameriškega rocka in njegove robate tvorce, ki jih najdemo v teh skladbah, je prelomno ravno to, kako je to hrepenenje, ti v glavi odigrani poskusi zapeljevanja, vendarle kodirano v Laninem jeziku, ki je veliko bližji Twitterju kakor Robertu Weirju. »If you come back to America, Hit Me Up!« pravi v refrenu skladbe California z izrazom, izposojenim iz sodobnega R&B-ja; nato v The Next Best American Record njen odločen glas ponovi povabilo, ki v refrenu ob sintetiziranem zvoku oglašanja galebov doseže crescendo: »I just want to party with you!«. Ko pa v zadnjih verzih skladbe The Greatest utrujeno izdiha besede »I miss New York and I miss music, me and my friends we miss rock and roll«, je ta, časom povsem primeren, blazno ganljiv glasbeni prikaz razdalij in nepotešljivega hrepenenja kot skrivnostnega izvora resnične lepote ameriškega mita, zaključen.

V tej maniri bi lahko še dolgo nadaljeval. Nazaj pa nikakor ne moremo več. Oziroma, recenzija, ki se je začela s porogljivo obsodbo Laninih domišljavih oboževalk in oboževalcev in ki naj bi ponazarjala avtoričino spreobrnitev, se ne more končati drugače, kot pa z nekim napol personal, povsem open-ended nizom nepoboljšljivo poetičnih domislic. Povsem ločeno od presežnih glasbenih trenutkov na albumu, torej; v širšem kontekstu namreč NFR! pride do izraza šele v trenutku, ko v njem prepoznamo, da sprejeti doprinos Lane Del Rey h glasbeni podobi iztekajočega se desetletja vselej pomeni sprejeti tudi zanjo značilne vzorce uživanja glasbe. Ok. I get it. Pika.

 

Lana Del Rey - Norman Fucking Rockwell! (Album Trailer)
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.