Laurel Halo: Chance of Rain

Hyperdub, 2013

Po ustvarjalnem viharjenju ter rojstvu neštetih žanrov, podžanrov in medžanrov, se je v bližnji preteklosti večina elektronskih muzik skanalizirala v dva močnejša tokova. Šibkejši od obeh je nalomljeni – predvsem – footworkovsko obarvani tok z vsemi svojimi derivati, močnejši pa se je usmeril v techno, ki se je po nekajletnem mirovanju ponovno razživel. Veliko producentov elektronske glasbe je s konjev, ki so galopirali v nalomljenem ritmu, presedlalo na dirkače preizkušenih hitrosti in enakomernih ritmov. Slednjim se je – zaenkrat še sramežljivo – pridružila tudi Laurel Halo.

Laurel Halo je eden od psevdonimov Michiganke Ine Cube, ki se je svoj čas podpisovala tudi kot King Felix. V preobleki slednjega je ustvarjala ritmom bolj naklonjeno elektronsko glasbo, ki pa še ni zmogla tolikšne surovosti, kot nam jo servira na svojem drugem albumu Chance of Rain. Po kritiško opevanem dolgometražnem prvencu Quarantine, ki ga je zaznamovalo zamegljeno vokalno šumeče in transzbujajoče sanjarjenje, se je pridružila vedno širši skupnosti producentov, ki so se bodisi vrnili k technu bodisi ga na novo odkrili.

Če je bil Quarantine za širše poslušalstvo kar hud izziv, je Chance of Rain veliko bolj neposreden in nezahteven. Že preizkušene formule so tudi Laurel Halo pomagale ustvariti artikulirano celoto, ki je hkrati tudi njen najtrši izdelek doslej. Kljub predvidljivi dramaturgiji celotnega albuma so inštrumentalni vložki, ki opominjajo na avtoričino klasično glasbeno izobrazbo, prijeten ekskurz iz sveta razjedajočih beatov. Tudi tu se je Laurel Halo odločila prav in ekskurzom namenila le nekaj pičlih minut, zaradi česar ti momenti delujejo resnično zgolj kot okras.

V pulzirajoči glasbi se še vedno skrivajo ostaline avtoričinega prijateljevanja z nojzerji in ambientalneži. Spomnimo samo na njeno sodelovanje z Bordenom, Lopatinom, Ferrarom in Godinom iz leta 2011, ko je bila Laurel še na začetku svojega ustvarjanja. Kljub temu da se odmika od tega obdobja in zvoka, ta pronica iz vseh koncev albuma Chance of Rain, toda ne v svoji izvirni obliki. Transformiral se je namreč v izjemen občutek za detajle, ki jih zna Laurel preplesti v robustno strukturo svojih komadov. Od teh najbolj izstopa denimo naslovni komad, v katerem se klavir bojuje proti udrihanju štiričetrtinskega takta in ga na koncu tudi preglasi. A zmaga kljub temu ni na strani klavirja, saj slednji samo prevzame njegov vzorec in izzveni v technoidni repeticiji.

Na simbolni ravni lahko slednje razumemo kot sporočilo albuma Chance of Rain. Ne glede na ves trud je 'pravilen' ritem tista stalnica, ki se ji je težko odreči in ki zagotavlja red, po katerem človek po navadi stremi. Znotraj njega pa se Laurel Halo še kako dobro znajde.