Leftfinger: White Rooms

Samozaložba, 2013/2014

Glasbeno druženje v ljubljanski Moderni galeriji, kjer so se pred dobrimi tremi leti začeli kaliti trije ustvarjalci, ki se podpisujejo pod danes obravnavani izdelek, se je utelesilo v albumu White Rooms. Bele sobane so uradni prvenec te zasedbe, ne pa tudi njihov prvi dolgometražec. Še neizdan album je dal prednost mlajšemu bratu, ki je tudi sam zorel dobro leto in pol, preden je ugledal luč sveta. Če smo čisto natančni, se je to zgodilo 16. januarja 2013, torej skoraj eno leto nazaj. Odgovor na vprašanje, zakaj ta album v Tolpi bumov predstavljamo šele danes, ni tako mističen, kot bi si morda želeli. Ob digitalni izdaji je zasedba Leftfinger napovedala tudi album na fizičnem nosilcu, kar se še ni zgodilo; in ker smo postali že rahlo neučakani, smo jo prehiteli.

Prvi mejnik skupine, ki jo sestavljajo Jaša, Kalu in Junzi, je nastop na trienalu sodobne umetnosti v Sloveniji U3 leta 2010. Trije umetniki, ki prvotno izhajajo iz sodobne umetnosti, ne stremijo k hiperprodukciji. Glasbeni samouki, ki jih med drugim povezujemo tudi s projektom The Lovest – spontano interakcijo različnih ustvarjalcev, ki so se gibali okrog Moderne galerije - posamezni izdelek temeljito obdelajo in izpilijo, k čemur jih vodi natančno dodelan koncept in zgodba, ki bi jo radi povedali.

Leftfinger zapolnjuje vrzel na domači glasbeni sceni in bogati predvsem tisti predel ambientalne, harmonične, tople elektronike in elektroakustike, ki išče ravnovesje med optimizmom in temačnostjo. Najmočnejši adut tega trojca je zmožnost ustvarjanja sanjavih viž, ki se v daljših kompozicijah porazgubijo po različnih delih skladbe, a imajo kljub temu zmožnost poslušalcu zlesti pod kožo. Ob poslušanju albuma White Rooms se lahko kaj hitro zasačimo pri razmišljanju o tem, da bi Leftfinger z lahkoto ustvarili hite, ki bi uspeli tudi v bolj komercialnem svetu. Spevne, harmonične in prijetne melodije, ki na njihovem prvencu prevladujejo, so glavni argument v prid temu.

A brez strahu, v zvočnih pokrajinah, ki jih riše ta trojec, se ne pasejo samorogi, nad bujnimi cvetličnimi travniki se ne dvigujejo mavrice; album ponuja veliko več kot to. Izhodišče in osnova tega dolgometražca je poezija Jaše, na podlagi katere so Leftfinger ustvarili zgodbo, sestavljeno iz 9 komadov oziroma poglavij. Ta trojec je že iz samega formata albuma iztržil največ, kar je lahko, in dramaturgijo plošče zasnoval tako, da deluje kot sklenjena celota, kar je običajno pri takšnem formatu prav največji izziv. Iz začetnega optimizma in klica po novem življenju Leftfinger zapeljejo še v bolj skeptične in zamegljene vode ter tako sklenejo natančno premišljen dramski lok plošče.

Kljub temu, da sama glasba na plošči White Rooms v produkcijskem smislu ne ponuja ničesar izjemno novega ali dih jemajočega, lahko zatrdim, da odpira neko novo poglavje na domačem glasbenem prizorišču, ki smo ga doslej pogrešali. Leftfinger je svojo prvotno obliko glasbenega izražanja – torej nastopanje pred občinstvom – prenesel tudi na album, ki ga preveva koncertni zvok, ter z dejstvom, da postavlja vsebino pred formo, vse svoje adute obrnil sebi v prid.