Les Filles de Illighadad: At Pioneer Works

Recenzija izdelka
26. 8. 2021 - 19.00

Sahel Sounds, 2021

Če bi med ljudmi izvedli anketo o poznavanju Nigra, bi verjetno dobili zelo stereotipne, površinske odgovore; zgolj še ena revna, peščena afriška država, kjer ljudje životarijo in je preživetje izziv, ne pa osnovna pravica. No, v bistvu bi bilo to še kar pravilno; Niger je po indeksu človekovega razvoja na zadnjem mestu na svetu, od pridobitve neodvisnosti od kolonialne Francije leta 1960 pa je bila država tako rekoč ves čas v primežu vojaških udarov, korupcije ter poskusov avtokracije. Država je sicer znana po veletoku Niger, a je večina ozemlja pustega in siromašnega, s Saharo na severu ter Sahelom v osrednjem delu države. A kljub težki naravni in družbeni situaciji tu prebivajo etnične skupine, ki že tisočletja bijejo bitko za obstoj in se ne vdajo krutim razmeram. Ena izmed večjih so Tuaregi, nomadsko ljudstvo, ki vlada peščenim pustotam Sahare in Sahela - območjem, kamor državna oblast ne seže in kjer so mednarodne meje zabrisane. V zadnjih desetletjih je svet prisluhnil glasovom Tuaregov, ko so pozornost glasbenega sveta pritegnili umetniki, kot so Tinariwen, Bombino ter nekoliko kasneje Mdou Moctar. Leta 2016 pa je novo bero tuareške sveže muzike začela ustvarjati ženska skupina Les Filles de Illighadad, katere novi album, At Pioneer Works poslušamo nocoj.

Skupino Les Filles de Illighadad, kar v prevodu pomeni Hčerke Illighadada, je ustanovila Fatou Seidi Ghali, kitaristka, ki se je z instrumentom prvič srečala, ko se je na skrivaj učila igrati bratovo kitaro. Leta 2016 sta s prijateljico Alamnou Akrouni v sodelovanju z ameriškim producentom Christopherjem Kirkleyjem pri njegovi založbi Sahel Sounds izdali prvi album skupine. Ta je bil posnet v živo, in sicer kar v puščavi blizu njune domače vasice Illighadad. Glasba, ki je nastala, je mešanica tuareške kitarske muzike, tradicionalno prepuščene zgolj moškim glasbenikom, ter tendé glasbe, ki je v tuareški kulturi domena žensk, s petjem, tradicionalnimi tolkali in bobni ter ploskanjem. Najnovejši, tretji album zasedbe je na neki način pogled nazaj na njihove začetke, saj je bil tudi ta posnet v živo, v njujorškem kulturnem centru Pioneer Works, kar seveda tudi pojasni naslov plošče.

Plošča se začne s skladbo Surbajo, kar v prevodu pomeni mlado, neporočeno dekle. Začne se z repetitivnim, preprostim kitarskim motivom, zaigranim brez efektov ter z značilnim singlecoilovskim zvokom stratocasterja. Kitari se pridružita še ritem kitara ter perkusija. Pri slednji ima glavno ritmično vlogo tako imenovani askalabo; gre za buči podoben plod, delno potopljen v vodo, s katerim Tuaregi oponašajo zvoke kameljih kopit. Vokali glasbenic ohranjajo tradicijo ženskega petja v tendé glasbi, a jo skupina ponese v modernejšo, bolj odprto smer, saj za instrumentacijo prav tako skrbijo ženske glasbenice.

V naslednjih pesmih, kot sta Eghass Malan ter maratonska skladba Telilit, lahko poslušalec ugotovi, da so si kitarske melodije, ritmične strukture pesmi ter uglasbitve instrumentov med skladbami v bistvu precej podobne. To ni povsem nepričakovano, saj gre pri posnetih pesmih za priredbe tradicionalnih tuareških skladb, ki se v takšnih ali drugačnih iteracijah izvajajo že vrsto generacij. Toda če poslušamo studijsko posnete verzije istih skladb s prejšnjega albuma skupine, lahko ugotovimo, da je na tem glasba zaigrana bistveno drugače. Skladbe so komponirane drugače, njihov zvok je bolj raznolik in zanimivejši, zato so verzije pesmi na albumu At Pioneer Works v primerjavi s prejšnjo ploščo morda nekoliko manj navdušujoče. 

Vokalne linije pevk ter harmonije med različnimi glasovi so si prav tako iz pesmi v pesem precej podobne. Izraz enoličnost ima morda nekoliko negativno konotacijo, a je narava vokalov pač precej preprosta in ponavljajoča se, kar pa ne pomeni, da glasba s tega vidika ni zanimiva, saj vsekakor učinkuje mamljivo in celo nekoliko hipnotično. Les Filles de Illighadad kljub francoskemu imenu pojejo v domačem dialektu tuareškega jezika, pri katerem pa je medgeneracijsko predajanje znanja, zgodb in izročila zgodovinsko gledano potekalo tako rekoč zgolj oralno, brez uporabe zapisov. To velja tudi za tradicionalno glasbo, ki jo lahko slišimo na albumu At Pioneer Works. Besedila so preprosta in kratka ter vsebujejo veliko ponavljanj, a hkrati tudi barvite primere in motive, zaradi katerih v resnici dajejo vtis uglasbljene poezije. 

Album At Pioneer Works je sam po sebi zanimivo in mikavno poslušanje, ob katerem zlahka odtavamo v osamljeno pustoto Sahela. Toda ob globljem poslušanju materiala skupine lahko ugotovimo, da v živo posnete izvedbe pesmi na novi plošči niso tako impresivne kot njihove starejše verzije. Kljub temu pa je dotični album pomembna točka za skupino ter podsaharsko pesem nasploh, saj priča o dosegu tuareške glasbe. Unikatna mešanica tako imenovanega puščavskega bluesa in tendé glasbe je mlade glasbenice ponesla iz domače vasi Illighadada vse do New Yorka, kjer so kar dvakrat zapored razprodali dvorano prizorišča Pioneer Works. V zadnjih letih se je ponovno obudilo zanimanje za kitarsko glasbo iz Sahela ter Sahare, verjetno najbolj po zaslugi agadeškega virtuoza Mdoua Moctarja, vendar pa Les Filles de Illighadad postavljajo nov, pomemben mejnik, saj so prva glasbena skupina z žensko kitaristko na čelu v delu sveta, kjer tradicionalne vloge spolov še vedno močno vplivajo na življenje ljudi. 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.