LINA_RAÜL REFREE: Lina_Raül Refree

LINA_RAÜL REFREE: Lina_Raül Refree

Recenzija izdelka
9. 2. 2020 - 19.00

Glitterbeat, 2020

 

Tokrat se bomo v Tolpi bumov potopili v zmes melanholije, analognih sintetizatorjev, donenja in vokalnega vibrata. Sveža izdaja istoimenskega svežega projekta Lina_Raül Refree je v svet pod okriljem založbe Glitterbeat priletela v začetku tega leta.

Prvenec je plod ustvarjanja Line Rodrigues in Raüla Fernándeza Mirója – Refreeja, ki sta si v roke segla kot fadista na eni ter producent oziroma multiinštrumentalist na drugi strani. Lina je do začetka sodelovanja z nazivom Carolina pod pazduho nosila že dva izdana ploščka fado pesmic, Raül pa je imel za seboj kopico glasbenih sodelovanj. Eno takšnih v naše konce prihaja 21. aprila, ko bosta Raül Refree in Lee Ranaldo iz Sonic Youth v Klubu Cankarjevega doma s kitarami predstavila album Names of North End Women, ki bo izšel pri založbi Mute. Med ostalimi Refreejevimi projekti se je sicer Lini Rodrigues posebej v uho zapela njegova naveza s flamenko izvajalko Rosalío, katere zvok modernega flamenka je spodbudil idejo, da bi se kaj podobnega dalo napraviti tudi s fadom.

Ko poslušamo fado, običajno poslušamo preplet vokala in kitarskih strun, a ko sta muzicirati krenila Lina in Raül, ju je kaj hitro potegnilo v drugo smer. Lina_Raül Refree je tako nastal kot projekt, ki se igra s preizkušanjem meja tradicionalnih oblik. Zarustane kitare so zamenjali vrteči se gumbi in klaviature, zato na tem debiju ne pričakujte strunskega zvenenja. Kot za hec lahko nekaj prijemov akordov na kitari srečamo edinole v zadnjem komadu Voz Amália de nós. Ta pesmica je zdaj zaživela v krajši in poenostavljeni obliki kot nekakšna antiteza originalni verziji Antónia Variaçõesa s konca prejšnjega tisočletja, ki jo tvori zvok klaviatur iz osemdesetih.

Pa se vseeno zdaj vrnimo čisto na začetek plošče, ko nas v uvodu doleti izpeto vprašanje: S kom spim ponoči? Nato preko oddaljeno zvenečega sinta izpod prstov Raüla Refreeja in sčiščene ponavljajoče se vokalne linije Line Rodrigues po dveh minutah in osemintridesetih sekundah dobimo odgovor, da je to strah. No, temu je seveda tako v primeru, da razumemo jezik fada ali smo nemara seznanjeni z repertoarjem oklicane kraljice tega žanra. Priznana fadista, kraljica fada Amália Rodrigues je močno vplivala na žensko polovico dvojca Lina_Raül Refree, Lina je namreč v začetku prepevala njene pesmi in se s svojimi interpretacijami prikupila fado občestvu. Danes bomo prisluhnili albumu z naborom kar nekaj predelanih Amálijinih klasik. Besedila in melodije so sicer ostale nespremenjene, celostno pa pesmi zvenijo frišno in drugače. Izvajalca sta jih predrugačila, tako da sta izluščila sporočila in jih vpela v svoj nov, bolj minimalističen izraz. S tem se poraja vprašanje, ali ni sodelovanje Line in Raüla Refreeja na posluh ponudilo ravno srčike tega starejšega glasbenega žanra.

Fado se je v začetku 19. stoletja rodil in kotalil po revnejših četrtih Lizbone. Prepevanju o obremenjujočih življenjskih situacijah se je sem ter tja pridružilo še brenkanje na kitaro, ob tem so se zbirali ljudje in kmalu so opevane prigode dobivale vse bolj zapisano obliko. Tako je kakšen robček z načičkano pesmico o življenju sužnja zaneslo vse do prave fado hiše. Notri so se kalile pevke in pevci, ti prostori so se vzpostavili kot vrelci fado muzične forme.

Če torej gre za uglasbeno bolečino, si potihoma lahko oddahnemo vsi, ki portugalščine ne razumemo, pa si zato izgube in strahove v pesmih malce po svoje in malce lahkotnejše interpretiramo. Ampak zdi se, da nas muzika s pričujočega dolgometražca kljub vsemu oblije na tak način, da soočenju z eksistencialnimi vprašanji ne moremo uteči. Zvočno je olupljena, preprosta in hkrati takšne sorte, da nam vrže kepo občutij v trebuh.

Ko potujemo z dvanajstimi komadi s plošče, nas Linin glas vodi od manj intenzivnih, z vmesnimi predahi in vdihi, do bolj mogočnih in težkih, pa spet ponikne v razočaran šepet v telefon in se vname v zvok, ki še najbolj spominja na kakšno sireno, s katero postreže Raül Refree. Brez dvoma ima Lina Rodrigues dobro ukročen glas in ovija ga navzgor in navzdol čez širok razpon tonskih višin. Raül Refree njen vokal medtem spretno odene v svakojake preprosto mile melodije in subtilne drone.

Ko nas ta muzika posrka vase, bi se zlahka čisto slučajno znašli v povsem prazni koncertni dvorani ali pa bi se na začetku dolge poti usedli v izpraznjen kupe vlaka. Na tem debitantskem albumu so od muzikalne zapuščine velike fadiste Amálie Rodrigues pa vse do današnjih tegob malega človeka ujeti izseki nesrečnih srčnih zgodb, ki odmevajo prek črnih pa belih tipk. In če se prepustimo, nas prepevanje o odhodu črne barke, zamolčanih krikih, paru očes, ki sta dve sveči, in galebu, ki bo prinesel kos neba, lahko kar prežveči in izpljune v kakšen borov gozd ali na sredo zakotne ulice sredi noči. Mogoče bi v takšni ulici, kot v komadu A Mulher que já foi tua, sloneč na oknu ujeli žensko, ki se je priselila, in ki odvihra jokat v hišo, ko zagleda mimoidoči znan obraz človeka, ki mu ni več mar za njeno pozornost.

Morebiti nič od tega niti ni važno, če le sprejmemo zapete vrstice Line Rodrigues, ki, potegnjene iz pesmi Foi Deus, tečejo nekako takole:

Če pojem, ne vem, kaj pojem,
mešanico sreče, hrepenenja, nežnosti in mogoče ljubezni.
Ampak vem, da petje, to začutim,
ko je na obrazih bolečina in turoba,
nas dela boljše.

 

Tolpo bumov je pripravila vajenka Enja Grabrijan, mentorirala je Nina Zajc.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.